Zgodovina

Kraj Selnica v Dravski dolini se prvič omenja l. 1093, ko je fevdalec Weriant iz Slovenj Gradca podaril šentpavelskemu samostanu dve kmetiji.

Ponovno se Selnica omenja l. 1192, ko je štajerski vojvoda Leopold samostanu vrnil posest, ki si jo je že pred daljšim časom prilastil vojvodov prednik in je tako bila za samostan že skoraj izgubljena. Pomembno vlogo za Selnico je odigral že omenjeni samostan Št. Pavel v Labotski dolini, ki je imel nekakšno upravo na gradu Fala nasproti Selnice, na desnem bregu reke Drave.

Nastanek župnije

Eden izmed pogojev za nastanek župnije v srednjem veku so bili primerni dohodki, s katerimi so se mogli vzdrževati župnik, njegovi duhovni pomočniki in cerkveni uslužbenci in s katerimi so se mogli kriti stroški, nastali v zvezi s službo božjo, ter stroški za vzdrževanje cerkvenih in župnijskih poslopij.

Najvažnejši vir dohodkov je bila za vsako župnijo njena zemlja, nato dajatve domačih in tujih podložnikov, manj pomemben vir pa obvezne pristojbine vernikov ter njihovi darovi.

Župnije so nastale iz pražupnij. Župnija Selnica je nastala iz mariborske pražupnije, ki je izpričana leta 1189. Najprej je bil to vikariat. Nekateri zgodovinarji so mnenja, da je Selnica dobila svojega duhovnika vikarja že v 12. stoletju ali pa najkasneje v začetku 13. stoletja. Na visoko starost cerkve kaže tudi njeno ime, imenuje se namreč po sv. Marjeti Antiohijski. Selniški župnik (Filip) se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1335, kar dokazuje, da je bila tedaj v Selnici že redna dušnopastirska postojanka, cerkev sama pa se omenja leta 1372.

Župnija Selnica je prišla pod lavantinsko škofijo za časa škofa Slomška 1859. Prej je dobrih 70 let spadala pod graško škofijo, še prej pa dolga leta pod salzburško.

Cerkev SV. Marjete Antiohijske

Župnija ima dve cerkvi: župnijsko sv. Marjete Antiohijske, kar kaže na veliko starost, in podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika na Janževi gori. Obema usoda ni prizanesla. Župnijska cerkev je l. 1773 do tal pogorela in so jo do l. 1780 na novo postavili. Obenem s cerkvijo je pogorelo tudi župnišče in v njem vsi dokumenti in matične knjige.

Prvotna cerkev je bila verjetno romanska in manjša od sedanje. V gotskem slogu so pozidali petosminski prezbiterij in zvonik ter cerkev povečali, kar se da razbrati iz arhitekture stavbe . Stolp so pozneje nadzidali v baročnem slogu, prav tako cerkev, ki so ji prizidali dve kapeli: 1730 kapelo sv. Barbare in 1760 Marijino kapelo.

Notranjost ima enovito baročno podobo. Poleg glavnega oltarja so še trije stranski oltarji, posvečeni sv. Mariji (Marijina kapela), sv. Barbari (Barbarina kapela) ter sv. Janezu Nepomuku. Glavni oltar, Marijin oltar, oltar sv. Janeza Nepomuka ter prižnica so delo Jožefa Strauba. Oltar v Barbarini kapeli pa je verjetno delo kiparja Mihaela Pogačnika. Orgle so delo Josipa Salba iz leta 1847. Freske je naslikal Jakob Brollo leta 1888, križev pot pa isti slikar leta 1890.>

Cerkev je v letih 1980 – 1990 doživljala postopne obnove. Na novo je bilo obnovljeno ostrešje s streho ter zvonik. Izvedena je bila vodoravna ter talna izolacija zidov in tal, položen je bil novi tlak ter narejena nova oltarna menza in ambon po zamisli leta 1991 umrlega ljubljanskega arhitekta Jožeta Kregarja. Prav tako je bila narejena nova fasada ter park okrog cerkve.