Danes bi se rad vznemirjeno začudil. Morda bi to lahko storil že sredi leta usmiljenja, ker pa so v igri vprašanja, ki se mi zdijo temeljna v naši veri, najbrž ne bo narobe, če to storim tudi zdaj, po zaprtju svetih vrat.
V svetem letu sem naletel na mnenje nekaterih kristjanov (sicer bolj redkih, pa vendar), da se je v tem času božje usmiljenje pretirano poudarjalo. Prepričanje me preseneča. Je res lahko usmiljenja preveč?
Podlago za takšno stališče bi v Svetem pismu težko našli. (Božje) usmiljenje je v njem izrecno omenjeno vsaj stokrat, v njem je še vrsta drugih odlomkov, iz katerih prepoznavamo božjo notranjost, ki se sočutno zgane ob človeški stiski. Če usmiljenje ne bi bila osrednja božja lastnost, »utripajoče srce evangelija«, bi Jezus moral ravnati povsem drugače. Na primer s prešuštnico, ki bi jo po črki zakona morali kamnati (in so na to tudi že pripravljeni), Kristus pa ji odpusti … Če Oče, kakor nam ga Jezus prikazuje v priliki o izgubljenem sinu, ne bi bil usmiljen, sina po zavoženi epizodi njegovega življenja ne bi smel pričakati na vratih, ga objeti in mu prirediti veselico. Ne nazadnje Jezus ne bi smel na križ, saj je umrl za nas, »ko smo bili še grešniki«.
Tudi s koledarja bi bilo treba črtati vrsto svetnikov, saj bi na njem lahko ostali le tisti, ki niso poznali nobenih večjih stranpoti. Med drugimi bi bilo treba izpustiti apostola Petra, ki je Jezusa izdal, koristolovskega dacarja Mateja, Avguština ... In toliko drugih. Ali tiste, ki so svetu oznanjali božje usmiljenje, med drugim Favstino Kowalsko in Janeza Pavla II.
Morda imamo z usmiljenjem včasih težave, ker je božja logika odpuščanja, metanja grehov za hrbet, tako drugačna od človeške včasih zamerljive in preračunljive logike. Morda iz lastne nezaupljivosti še vedno težko verjamemo v božjo dobroto. Lahko da nas je strah sodobne popustljivosti in relativizma. A usmiljenje ne »preskoči« priznavanja lastnih odklonov.
Kakor koli že, mnenje o pretiranem poudarjanju usmiljenja me spominja na zdravnika, ki bi dejal, da v njegovi bolnišnici preveč poudarjajo zdravje ali da predobro zdravijo. Gre namreč prav za to: da priznamo svojo nepopolnost, neodpuščanje, skratka, (duhovno) bolezen ter pustimo Zdravniku, da se nas rahločutno dotakne in zdravi.
Ne, božjega usmiljenja – in naše odprtosti zanj – ne more biti nikoli preveč.
Sveta Marija, žena našega časa, pridi in prebivaj med nami. Napovedala si, da te bodo vsi rodovi imenovali blagoslovljena. Daj, da bomo čutili, kako si blizu našim težavam.
(Tonino Bello)