Da je hvaležnost pomembna, da poglablja medsebojne odnose, o tem gotovo ni dvoma. Sama poznam občutke, ki se pojavijo, ko mi je kdo ne izkaže: prizadetost, prezrtost, občutek, da me imajo za samoumevno … Pa ne gre samo za to, kar povzroči hvaležnost tistemu, ki nam je nekaj naredil. Tudi tisti, ki jo izkazujejo in živijo na horizontu hvaležnosti, spijo bolje, so boljše volje, doživljajo stvari manj stresno, kar posledično pomeni, da tudi bolj zdravo živijo in laže navezujejo stike z drugimi. In če k temu dodamo še misel papeža Frančiška, v kateri je besedo hvala postavil ob bok besedama oprosti in prosim ter vse tri označil za najpomembnejše v življenju družine, je potrebnost vzgoje za hvaležnost samo še poudarjena. »Kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil na Božji jezik,« pravi papež Frančišek.
Meni izrekanje zahvale (vsaj zdi se mi) ne dela problemov. Temu navkljub pa si moram priznati, da včasih pozabim nanjo, naj gre v odnosu do ljudi, še večkrat pa v odnosu do Boga. Pa čeprav je spodbud tako za prvo kot za drugo v svetu dovolj; zgled športnikov, ki ob uspehih nakažejo zahvalo Bogu, zahvale na prvih ali zadnjih straneh knjig, pesmice, ki jih pojejo otroci, zahvalna nedelja, ki mi jo podarja cerkveno leto. In naenkrat se znajdem med tistimi devetimi od desetih gobavcev, od katerih so vsi verjeli Jezusu, da jih zmore ozdraviti – konec koncev so se mu približali s prošnjo ter se po njegovem navodilu odpravili na pot k duhovnikom, čeprav učinki ozdravljenja še niso bili vidni (ozdravljeni so bili med potjo, ne na njenem začetku). Vendar pa je vse, razen enega, dar ozdravljenja tako zaposloval, da so pozabili na tistega, ki jim ga je podaril. In ostali so samo pri telesnem zdravju – Jezus jim tega zaradi ogorčenja ni vzel nazaj. Vendar pa zdravje človeka še ne dela celega. Popolno ozdravljenje – odrešenje dobi le tisti, ki zna videti blagoslove, ki jih je prejel, in prepoznati v njih ljubečo roko in zaradi njih slaviti Boga. Naj bo kakšna desetka rožnega venca v mesecu oktobru namenjena tudi tistim, ki smo jim hvaležni, da Bog po njih dela naše življenje svetlejše.
FANI PEČAR