Krščanska smer v Triglavu bivanja
CREDO, Alojz Rebula
Na zemljepisni Triglav je po njegovi severni steni za plezalca več smeri, lažjih in težjih. Med njimi je na primer slovenska smer, nemška smer, Jugova smer in druge.
Po severni steni bivanja, se pravi človeške usode, ki ni manj prepadna kot triglavska, pa prav tako vodijo različne nazorske smeri, saj je tudi življenje dejansko plezanje, od dela do skrbi, od zdravja do bolezni, od pričakovanj do razočaranj itd.
Pravzaprav bi možne smeri lahko razdelili na dvoje: na eni strani krščanska smer, na drugi materialistične. S to besedo označimo vse, ki ne priznavajo transcendence, Boga, posmrtnega življenja, zakaj v Nič ni usmerjen samo materializem s svojo resnejšo varianto marksizmom, ampak tudi vse druge miselne smeri (na primer racionalizem), ki jim je grob konec celotne človeške usode.
Med temi smermi je danes, in to po zaslugi vrste velikih papežev, krščanska smer najbolj razpoznavna, a danes v zahodni civilizaciji manj shojena, tudi zato, ker ni najlažja: vmes je namreč sinajski dekalog in predpisi Cerkve.
Ta delitev dvojnosti plezalnih smeri življenja daje vtis velike poenostavitve. Toda njena logika je razvidna, če izhajamo iz človekovega konca. Kaj vse gre v grob: vse ljubezni, vsa sovraštva, vsi uspehi, vsi neuspehi, vse sreče in nesreče, vse časti in bogastva. Ostaja torej od vsega samo spomin na nekaj, česar ni več, kar je zdaj objektivno nič.
Bistvena razlika s krščansko smerjo je v tem, da je kristjanovo plezanje polno vere, da ne pleza sam, ampak z njim pleza tudi neka nevidna Ljubezen. Vanjo popolnoma zaupa. Jemlje mu tudi grozo pred možnim, kar se lahko zgodi: če se na primer zapleza v neko nerešljivo točko in vidi pod nogami kilometer spodaj peščino pobočja, v svoji veri ve, da če se ne bo mogel rešiti, bo padel samo v naročje božjega Usmiljenja.