Odgovor na to vprašanje je svetnikova karizma. Gre za delovanje božjega Duha, ki človeka nagovarja in navdihuje ter mu odstira tančico iznad globočin neprodornih Božjih skrivnosti, da bi tako nagovorjen mogel nagovarjati naprej. O don Bosku so mnogi njegovi sodobniki pričevali, da je živel, kakor da bi gledal Nevidnega. Kdor vsaj nekoliko pozna njegovo življenjsko zgodbo, ve za njegove sanje pri devetih letih: kako je v sanjah gledal, da so se volkovi spreminjali v jagnjeta in kako se je v gručo razgrajačev pognal zavihanih rokavov in trdih pesti. Ve tudi za poduk blage Gospe, naj si prijatelje pridobiva s krotkostjo in ljubeznijo, ne z nabrekanjem mišic.
Don Boskova pedagoška vizija in genij njegovega preventivnega vzgojnega sistema izhaja prav iz krotkosti, dobrote, ljubeznivosti. Po njegovem prepričanju je v vsakem (mladem) človeku vsaj kak drobec dobrega, na čemer more in mora vzgojitelj graditi. Vprašanje: »Ali znaš žvižgati?« je fantu Jerneju po mučnih vprašanjih, na katera je mogel odgovarjati le z ne, zvabilo nasmeh na lica. Do tedaj je doživljal, da je vsem v napoto, ob don Bosku pa je spoznal, da nekomu nekaj pomeni. Da je nekdo.
Prav v tem je don Boskov vzgojni pristop in slog še kako sodoben tudi za naš čas. Dandanašnji je od don Boskovega, ko je bila doba industrializacije že v polnem razmahu, v marsičem drugačen. Takšen je vtis. Primerjalni pogled pa nam razgrne dih jemajoče podobnosti. Če je že tedaj marsikatera delovna roka postala odveč zaradi podeseterjene moči, ki jo je v delovni proces pristavil ta ali oni čuda polni stroj, kakšen mnogokratnik tega šele danes predstavlja z digitalizacijo in nano tehnologijo usmerjana proizvodnja?! Pogača bogastva tako obratno sorazmerno narašča z upadanjem števila tistih, ki se imajo za edine vredne, da so do nje upravičeni. Povedano drugače: vse več bogastva je v rokah vse manj izbrancev. In na drugi strani je tudi danes naraščajoča plejada onih, ki niti do drobtinic ne morejo. Še več, revščina si nadeva nove obraze, dobiva nove razsežnosti in nove oblike; kljub preobjedenosti na prenekaterem področju si izrezuje vedno večjo zagozdo v statističnih grafikonih. Če je v don Boskovem času, tudi njemu samemu, usodo krojila zlasti materialna revščina, danes močno stopa na plano tudi duhovna. Lahko se napaja ali v pomanjkanju ali še bolj v njegovem nasprotju. Temeljno prizadevanje turinskega apostola mladih pa je bilo namenjeno temu, da bi mlade obvaroval pred revščino; zlasti ono, ki dušo oropa božjega življenja. »Rad bi vas videl srečne tukaj in v večnosti« je posrečen izraz njegove goreče želje, da bi vsakemu človeku bilo dobro. Ne le nekoč, ko bo že onstran časa, ampak že tu in sedaj. Od tod takšna zavzetost ne le za to, kar je božje, ampak tudi za to, za kar se cesar (laična država) v njegovem času še ni kaj dosti zmenil: dobra šola in vzgoja, pošteno opravljeno in plačano delo, socialno pravičnost.
Še v rosno otroških letih je ostal brez očeta, a je kljub temu postal oče mladine. Morda pa prav zato, saj je vedel, kaj pomeni biti sirota. Kot reven kajžarski fant se je oprijel vsakega dela, se s trdim delom izučil marsikatere obrti, da se je mogel prebiti čez šolske klopi, zato je lahko postal učitelj mladine. Zanjo je zastavil vse. »Ko gre za reševanje mladine, sem pripravljen iti do drznih skrajnosti,« je zares drzna izjava. Kolikokrat je, ponosen, kakor je po značaju bil, beračil pri turinskih plemenitaših, da je izprosil kaj za stotine lačnih ust; ali pa prepričeval politične veljake, da njegovo delo civilnim oblastem ni nasprotno, ampak ravno narobe. Ali pa pri obrtniških mojstrih vztrajal in izposloval pisno pogodbo s pravicami in dolžnostmi za njegove vajence, in to v času, ko se o čem takem njegovim sodobnikom niti svitalo ni.
Vsa ta dediščina, obogatena z dvestoletno tradicijo, še danes kot svež val pljuska tudi k nam, v naš prostor in čas. Je spodbuda in izziv. Ne le za tiste, ki črpajo iz svetnikove duhovne zakladnice, ampak za vse, ki se srečujejo z odgovornostjo vzgoje. Da bi tudi danes mladi postajali »dobri kristjani in pošteni državljani, nekoč pa srečni prebivalci nebes«.