ČAS BIRM IN PRVIH OBHAJIL
V DOTIKU NEBA
Čas birm in prvih obhajil
V dotiku neba
31. 5. 2015 | Berta Golob | Uvodnik
Čas birm in prvih obhajil
Ali kdo na tihem zdihuje ob spominu na davne maje? Majnik pač mine. Zdaj že betežni rod se blago spominja zanj edino pravih šmarnic; posebnega večernega obreda v cerkvi, prepojeni z dišavo kadila in belih cvetov. Čeprav je šmarnično branje otrokom pomenilo malo ali nič, je tudi to dehtelo. A zelo krivično bi bilo reči, da so današnje šmarnice brezzvezne, le da kje otrók pri maši skoraj ni opaziti. Prav njim je pa namenjena posebna bralna vsebina in župniki se kdaj že kar zbegano sprašujejo, kaj izbrati v tako pisani ponudbi.
A tudi vsega drugega je na izbiro. Od knjig do duhovnih vaj, od oratorija do »stične« za mlade in za staro in mlado romanja vseh vrst v vse smeri. Po stezicah, po cestah, po tirih, po vodi in po zraku. Tja k dotiku neba. To majsko nedeljo bo slišati, da je Jezus enajst učencev poslal v Galilejo.
Ne k šmarnicam ne med žitna polja, ampak na goro. Klasja so si za sprotno jed nasmukali že prej, ko so hodili z njim po ravnem. Zdaj po vseh dramatičnih dogodkih – in če je on res On? – jih pošilja navkreber. Nekje gôri na gôri se mu priklonijo do tal. Nekateri pa dvomijo …
Z oblastjo v izmeri od zemlje do neba jim zapove, naj naredijo vse narode za njegove učence in naj jih krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,20).
Naloga zdaj zadeva nas. Kako so jo uresničevali predniki, približno vemo, saj smo njihov rezultat. Kako jo bomo širili dalje, če je ne utrdimo v lastni družini, ne vem.
Ta čas se vrstijo birmske slovesnosti in prejem prvega svetega obhajila. Naj bi bilo razpoloženje res praznično, ne prireditveno, in devetdnevnica doživeta bolj kot pomašna pojedina v gostišču. Starši – prvi kateheti –, ki premorejo za otroka le spodbudo »še do birme«, pač niso šli z Jezusom ne v Galilejo ne na goro.
Že kar milo in z dotikom neba je opaziti 14-letnega, klečečega blizu tabernaklja. Enako deklico, malo damo, ki s priletnimi gospemi moli rožni venec in pride zato v cerkev precej pred mašo. Celo sredi maja, ko vabi vse drugo kam drugam. Ta dva se priklanjata, nekateri njuni sošolci pa dvomijo.
Vedno je mogoča izbira, po kateri poti dalje. Mogoče nas pa kdo kam posebej pošilja? Tudi nas z naročilom: Naredite jih za moje učence. Pravzaprav nenehno dreza v naš pogum biti pričevalni Zanj. A se je sredi naše Galileje naporno v vsakršnih okoliščinah prikloniti do tal.
Od časa do časa pa stopi kdo z gore naravnost na Njegovo pot. Pa je eden že med nami, pa se drug pripravlja, da bo. V dotiku neba.
