V čem je luč

Več luči! To so menda zadnje Goethejeve besede. Ta velikan duhá si je tudi želel, da bi trenutek lepega dolgo trajal. Kdo ne bi soglašal! S tem namenom si podaljšujemo vseh vrst omame, in če bi se le dalo, bi do zadnjega diha radi stali pod žarometi slave. A gre za drugačno luč in za drugačno lepoto. Imamo ju, pa se še vedno oklepamo temè, ker se v njej da veliko skriti. Tudi mene ne mika postavljati na ogled vseh svojih napak in bognedaj, da bi mi na obličju zacveteli še mozolji. Čim bolj je kaj za zveličanje nepomembno, tem bolj vztrajno se na to obešamo. Čakamo, da nam že zgolj poznanstvo s pomembno osebo odpre kaka vrata.

Več luči. V temle postu! Na ušesa nam cingljata papež in domači duhovnik in še od tu in tam ne manjka raznih akcij ter spodbud. Kaj pomaga še tako brezhibno stikalo, če ni spojeno z v/Virom napajanja! Slednje nam sproti preprečuje dnevni vplivanjski šum: otroci da celo bolj zdravo lahko odrastejo pri dveh stricih kot pri roditeljih. Otròk kar več staršev bo preko izbranih lastnosti DNK zavarovan pred dednimi boleznimi, kaj boljšega še hočete? In brihten bo kot le kaj! Ali je bolj humano gledati gnijočega starca ali pa ga blago odpremiti, preden okuži širno okolico? Pomembnim stvarem bi se lahko posvetili, namesto da se trapimo z nekakšno vestjo. Kaj pa je vest? Sprejeta norma družbe. Ta se spreminja. Saj vendar ne živimo več v jamah. Prosim, ne vlecite Hude jame na dan. Kaj takega ne bo več mogoče, ko se človeštvo otrese verskih spon in se zave samoodrešenja. Bom, dokler bom hotel biti, in to kot oseba A ali pa B, ne kot po naravi moški ali ženska. Taka je hozana sodobne blagovesti. Z njo že prihaja srečni čas, ko bo spol črtan celo iz slovnice!

S katerim v/Virom smo spojeni in za kaj se bodo v razkošju ponudb ogreli mladi? Janez poroča, da so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Luč razkrije hudobneževo zlo početje (prim. Jn 3). Na veke že traja boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Kaj zmaguje? Iz dnevnih poročil skoraj ni slutiti svetle zarje ne sončnega svita. Pravi zorni kot in visoka kôta preglednosti pa razkrijeta, da se čez svet razpenjajo širne pokrajine dobrote, požrtvovalnosti, zvestobe, poštenja, pravične sociale, težnje po plemenitem, svetem in božjem. Za to ni potrebno kaj korenito drugega kot Nanj priključeno stikalo.

Post je milostni čas … Nismo pa odrešeni iz del, da se ne bi kdo po nepotrebnem hvalil (prim. Ef 2,9) ...