Dominikanci so že od 13. stoletja dalje imeli rožni venec za dediščino svojega reda in so z veliko vnemo razširjali to molitev. Priporočali so jo in razlagali ljudem njeno bogato vsebino v pridigah, duhovnih vajah, ljudskih misijonih. Povsod, kamor so prišli, so ustanavljali bratovščine svetega rožnega venca. Jakob Sprenger, prior dominikanskega samostana v Kölnu, je 8. septembra 1475 v svojem samostanu ustanovil bratovščino z imenom fraternitas Rosarii, prvo, ki je imela prav tisti naziv, kakršnega so odslej dobivale množice bratovščin, ki so nastajale po Nemčiji, Franciji in drugod.
Obstaja pa tudi dolga ikonografska tradicija, kako Marija izroča rožni venec svetemu Dominiku. V nekem trenutku so iz ljubosumnosti želeli nekateri redovi to tradicijo pripisati sv. Frančišku Asiškemu in celo sv. Ignaciju Lojolskemu. Dominikanci pa smo se temu uprli in v 18. stoletju prepričali papeža, da je potrdil, da po tradiciji Marija izroča rožni venec svetemu Dominiku, ustanovitelju dominikanskega reda!
Ustvarja skupnost
Zakaj je ta preprosta molitev tako draga dominikancem? Morda zato, ker je v središču naše dominikanske teološke tradicije težnja k preprostosti. Sveti Tomaž Akvinski je govoril, da Boga ne moremo dojeti zato, ker je povsem preprost. Njegova preprostost presega vse naše dojemanje. Mi preučujemo, se srečujemo s teološkimi težavami, preiskujemo svojega duha, da bi se približali njegovi skrivnosti, ki pa je čista preprostost. Zato moramo preseči kompleksnost in priti do preprostosti.
Obstaja še en vidik te molitve: da je rožni venec domača družinska molitev in molitev za na pot. Prav za to ima dominikanski prizvok, ker potrebujemo skupnost, kjer živimo skupaj s sobrati in sestrami. Hkrati pa smo pridigarji, nismo vezani na en kraj, to pomeni, da nismo vezani na en prostor, temveč vedno znova stopamo na pot oznanjevanja.
Rožni venec je tudi molitev popotnikov in romarjev. Nekdanji vrhovni predstojnik dominikancev Timothy Radcliffe pravi: »Vzljubil sem jo na potovanjih. Molil sem jo na letališčih in na letalih. Predvsem sem jo zelo rad molil v trenutku pristajanja letala, ko sem razmišljal, kaj me tam čaka in kaj želim dati ljudem, h katerim prihajam. Je pa molitev primerna tudi ob vzletanju letala, ko se zahvaljujem za vse, kar sem na obisku prejel od bratov in sester.«
Rojstvo, sedanjost in smrt
Timothy nadaljuje: »Mislim, da je moja potovanja molitev rožnega venca zaznamovala na dva načina: prisotna je bila v besedah Zdrava, Marija in v razmišljanjih skozi skrivnosti rožnega venca. Vsaka zdravamarijapredstavlja tudi popotovanje posameznika, ki ga vsak izmed nas mora prestati od rojstva do smrti. Zaznamovano je z biološkim ritmom celotnega človeškega življenja. Molitev rožnega venca je zaznamovana z neizbežno telesno dramo celotnega človeškega telesa, ki se je rodilo in mora umreti. In to je gotovo zelo dominikansko, kajti Dominikovo oznanjevanje se je začelo v južni Franciji proti heretikom, ki so omalovaževali telo in menili, da je celotno stvarstvo slabo.«
Rožni venec vzbuja še eno pozornost, ki ni samo rojstvo, ampak sedanjost. »Prosi za nas grešnike, zdaj …!« Zdaj je sedanjost na popotovanju našega življenja, ko moramo zdržati, preživeti in nadaljevati našo pot proti nebeškemu kraljestvu. Treba je poudariti, da v sedanjosti ubogi grešniki potrebujemo sočutje. To sočutje je povsem dominikansko. Spomnimo se, da je Dominik Boga vedno takole molil: »Gospod, usmili se svojega naroda. Kaj se bo zgodilo z grešniki?«
Sedanjost je tudi čas, ki ga moramo preživeti ne glede na čas, ki nam še ostane za vstop v nebeško kraljestvo. Ko se je pred leti ameriški dominikanec vrnil na Kitajsko, je tam našel različne skupine dominikanskih laikov, ki so preživeli leta preganjanja in izolacije. Edino, kar so ohranili vsa ta leta je bilo, da so skupaj molili rožni venec. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v nekaterih oddaljenih krajih Mehike, kjer že več let niso imeli nobenega stika z dominikanskim redom. Molitev rožnega venca je bila zanje pogoj za preživetje.
Zgodovina odrešenja
Rožni venec je torej molitev popotovanja, ki jo mora vsak od nas prepotovati od rojstva do smrti upoštevajoč sedanjost, sicer naše življenje nima smisla kot osebna in zasebna zgodovina. Naše življenje ima svoj smisel le v širši zgodovini, ki se razprostira od začetka do konca neznanega, od stvarjenja do nebeškega kraljestva. Lahko bi rekli, da vsaka zdravamarija predstavlja osebno življenje, z vso svojo zgodovino, od začetka do smrti. Vendar ni dovolj, da ostanem na osebni ravni, temveč moram svoje življenje gledati kot sestavni del širše drame božje usode. Samo moja osebna zgodovina nima smisla. Moja osebna zdravamarija mora najti svoje mesto v skrivnostih rožnega venca. Rožni venec omogoča popolno ravnotežje, ki ga vsi potrebujemo, ko iščemo smisel svojega življenja, tako individualni in tudi na kolektivni ravni. In ta razširitev nam je dana v skrivnostih rožnega venca, ki vsebujejo zgodovino odrešenja.
ROŽNI VENEC
»GOSPOD, USMILI SE SVOJEGA NARODA!«
»Gospod, usmili se svojega naroda!«
5. 10. 2014