SPOMLADANSKO ROMANJE
Letošnje že 18. romanje mariborske metropolije je bilo nekaj posebnega, saj prav to leto mineva 1700 let, odkar je cesar Konstantin Veliki s socesarjem Licinijem leta 313 izdal svoj sloviti Milanski edikt, s katerim je krščanstvo postalo svobodno in enakopravno z drugimi verami v Rimskem cesarstvu. Ob tej pomembni obletnici nas je romarska pot popeljala v osrčje nekdanje države Jugoslavije, najprej v Beograd in zatem v Niš – rojstno mesto Konstantina Velikega.
18. tradicionalno romanje mariborske metropolije
BEOGRAD IN NIŠ
4. do 6. april 2013
Vsaka pot ima svoj začetek. Naša se je pričela v zgodnih jutranjih urah 4. aprila, ko nas je avtobus popeljal proti Hrvaški. Nedavno zgrajena avtocesta nas je vodila mimo Zagreba, Slavonskega Broda do kraja Djakovo. To mesto leži v Slavoniji, v pokrajini, prekriti z veliko hrastovimi gozdovi, zato je tu doma znana lesna industrija. Že od daleč nas je očarala največja cerkev na Hrvaškem, mogočna stolnica sv. apostolov Petra in Pavla, kjer smo imeli prvo romarsko mašo. V njej smo obiskali grob škofa Josipa J. Strossmayerja, ki sodi med najpomembnejše osebnosti v hrvaški zgodovini. Zatem smo se odpravili naprej proti Srbiji. Prestopiti smo morali hrvaško-srbsko mejo, kjer smo obujali spomine na čakanje ob prestopu meja. Dvignjena zapornica nam je odprla pot proti Beogradu, glavnemu mestu Srbije, ki hrani veličastno zgodovino, saj so se na njegovih tleh odvijale številne odločilne bitke; reka Sava se tu izliva v mogočno Donavo.
V avtobusu se je naši izkušeni vodnici pridružil razgledan srbski vodnik. Spotoma smo si ogledovali stari in novi del mesta. V novem delu so pritegnile pozornost velike zgradbe s sodobnim pridihom, od trgovskih zgradb, hotelov do športnih središč. V starem delu smo osupnili ob pogledu na ruševine, ki so še ostale od nedavnih bombnih napadov; ob njih so stale spet čudovite hiše, malo naprej pa smo se že soočili z revščino. Povsod je bilo veliko bujnega drevja, ki je žarelo v pomladnem videzu. Ni nam ušla televizijska hiša Pink, znana po svojem sporedu tudi pri nas, ter Beli dvor, ki je povezan z zgodovino kraljeve dinastije Karadjordjevićev. Beseda je nanesla na še živečo Jovanko Broz, ko smo se vozili mimo njene hiše; peljali smo se tudi mimo Hiše cvetja in videli še nemalo drugih znanih ustanov.
Po krožnem ogledu mesta z avtobusom smo se sprehodili do največje pravoslavne cerkve; njen zavetnik je sv. Sava. Začeli so jo graditi leta 1935, dokončana naj bi bila leta 2020. Notranjost je še pravo gradbišče, a že sedaj nudi občutek mogočnosti in le slutili smo lahko, kako čudovita bo ob dovršitvi, ko jo bodo z mozaiki opremili ruski umetniki - "ikonopisci". Za lažjo predstavo naj služi navedba, da so leta 2007 na vrh cerkve namestili 40-tonsko kupolo, nad njo pa 12 m visok pozlačen križ. Veličastna cerkev je vidna skoraj iz vseh strani Beograda.
Začelo se je mračiti; ostali smo brez avtobusa, saj se je le-ta pokvaril. Kljub vsemu smo dobre volje počakali na drug avtobus, ki nas je odpeljal do parka, imenovanega Kalemegdan. Večerni sprehod po 53 havelikem parku nam je pričaral posebno doživetje in dospeli smo do razgledne točke, s katere se nam je odprl čudovit pogled na mesto Beograd, ki je kar žarelo v večerni osvetljenosti. Znotraj parka je na ogled postavljeno težje vojaško orožje, ki je del muzejske zbirke. Ni moč spregledati niti mogočnega spomenika, ki predstavlja golo moško postavo in je simbol samega mesta. Večerna ura je že klicala k večerji in spancu, zato smo se odpravili proti hotelu, se okrepčali ter spočili.
Novo jutro se je pričelo z zajtrkom ter veselo novico, da je naš avtobus popravljen in pripravljen za pot proti cerkvi sv. Antona, ki jo je zasnoval naš arhitekt Jože Plečnik. Po jutranji maši je sledila vožnja na jug, do Niša. To je drugo največje srbsko mesto in pomembno prometno križišče, ki leži ob reki Nišavi na kraju, kjer je bila nekoč ugledna rimska naselbina Naissus, rojstni kraj Konstantina Velikega. Pred ogledom znamenitosti nas je pričakalo prijetno presenečenje. Turistična agencija Aritours, ki letos praznuje 20. obletnico delovanja, je veselje ob svojem slavju delila tudi z nami, ko so nas poleg izbornih srbskih jedi presenetili še domači godbeniki. Pogostitvi so dodali odlično »jugo« glasbo ter nas tako vrnili v čas skupnega domovanja v nekdanji Jugoslaviji.
Po srbski pojedini nas je čakal ogled arheološkega območja Mediana, kjer so Rimljani imeli svoje poletne vile z vrtovi in vodnjaki ter vodovodom, zatem kopališče, družabne prostore in drugo. Danes lahko vidimo ostanke obzidij zgradb ter talne mozaike. Nato smo se napotili k spomeniku Ćele Kula (posrbljen turški izraz Kelle Kule: stolp iz lobanj). To je kostnica v obliki stolpa, ki so jo zgradili Turki in vanjo kot svarilo krajevnemu prebivalstvu vzidali lobanje srbskih upornikov, pobitih med prvo srbsko vstajo na Čegru leta 1809. Leta 1892 so okoli stolpa po načrtih beograjskega arhitekta Leka zgradili kapelo, da bi stolp obvarovali pred vremenskimi vplivi. V stolp je bilo vzidanih 952 lobanj; do danes se jih je ohranilo le 58. Po osvoboditvi izpod turške nadoblasti je stolp postal simbol srbske hrabrosti. Ostalo nam je še nekaj časa, ki smo ga izkoristili za kratek potep po mestnem središču. Dokaj pozno smo se vrnili nazaj v Beograd, imeli večerjo in šli počivat.
Zadnji, tretji, dan se je začel na poseben način. V stolnici srbske pravoslavne Cerkve -"saborna crkva"- smo prisostvovali pravoslavnemu bogoslužju. Izkazana nam je bila izjemna čast, ko sta nas nagovorila sam patriarh in namestnik predstavnika slovenskega veleposlaništva v Srbiji. Po slovesnosti smo imeli še zaključno romarsko mašo v cerkvi sv. Marije, ki sta jo vodila nadškofa metropolita Stanislav Hočevar in Marjan Turnšek. Ob koncu mašnega slavja smo čestitali Slavici Arih, ki je prav ta dan dopolnila 60 let.
Nazadnje nas je pot vodila do kraja Topole. Na vzpetini, imenovani Oplenac, smo si ogledali pravoslavno cerkev sv. Jurija, pod katero se nahaja grobnica dinastije Karadjordjević. Celotna notranjost je obdana s prelepimi mozaiki, ki so kopije umetnin iz mnogih srbskih samostanov in cerkva. Ogledali smo si še park Karadjordjevičev z nekdanjo hišo vinogradnikov, ki je danes muzej orožja in kmečkega orodja, zatem Karadjordjevo cerkev, spomenik Karadjordju, hišo Kralja Petra ter kraljevo in kraljičino vilo.
Sledil je povratek proti domu. Duhovno in drugo vsestransko obogatitev smo dopolnjevali v avtobusu z dobrim razpoloženjem, z molitvijo in s pesmijo. Čeprav raznolika družba starejših in mlajših romarjev iz različnih koncev Koroške in Štajerske, smo se čutili med seboj povezane, česar smo se navzeli ne nazadnje ob spoznavanju bogatega izročila srbske pravoslavne Cerkve. Sobotni večer se je že prevesil v nedeljsko jutro, ko smo začeli izstopati. V Selnici je 13 tukajšnjih romarjev mahalo v pozdrav onim, ki so nadaljevali pot po Dravski dolini mimo Slovenj Gradca do Vitanja.
Zapis in foto: Ines Šinko, Karl Lampreht