ZAKON NI SAMOUMEVEN

Zakon ni samoumeven

Tomaž Mikuš 

Ob sobotnem 10. vseslovenskem srečanju razvezanih v Cerkvi, ki bo v Šentjurju pri Celju, se mi zdi pomembno, da si priznamo nekaj, kar je del naše cerkvene resničnosti: ločujejo se tudi pari, ki so veljali za trdne, dejavne in »zelo katoliške«. Prav zato je šok pogosto še večji – za zakonca, otroke, sorodnike, prijatelje in tudi za župnijsko občestvo. Razveza ni samo pravna formalnost. Je razpad sveta, kakršnega je družina poznala, izguba odnosa, doma, varnosti, skupnih načrtov in sanj. Zato jo spremlja resnično žalovanje

Ob ločitvi se pogosto razdeli tudi okolica: eni stopijo na stran moža, drugi žene. Od zunaj le redko poznamo vso zgodbo. Cerkev zato ne sme postati še eno prizorišče obtoževanja, ampak kraj, kjer se lahko resnica pove brez strahu, človek pa ostane sprejet.

V Cerkvi ne moremo preprečiti vsake razveze. Včasih je ločitev zaradi nasilja, zlorabe ali ogroženosti celo nujna. Lahko pa se odločimo, kakšna bo naša drža do oseb, ki ostanejo na pogorišču odnosa. Razvezani ne potrebujejo najprej sodbe, ampak človeka, ki bo ostal ob njih, poslušal njihovo zgodbo in jim pomagal narediti prve korake. Potrebujejo varen prostor za žalovanje, za jezo in vprašanja, pa tudi za soočenje z lastnim delom odgovornosti. Pot zdravljenja vodi od bolečine in nemoči prek odpuščanja do novega življenja. Cilj ni pozabiti preteklosti, ampak priti do točke, ko nas preteklost ne določa več.

To je tudi temeljna drža Cerkve. Razvezani niso izločeni iz njenega občestva. Še vedno pripadajo občestvu in potrebujejo njegovo bližino. V letih spremljanja sem vedno znova videl, kako pomembno je, da človek sliši: »Nisi sam. Tukaj je prostor tudi zate.« Danes spremljam tečaj DivorceCare, Skupino za pare SRCE in senior skupino SRCE. Vsaka odgovarja na drugačno obdobje življenja. Nekdo je sveže ločen in potrebuje intenzivno pomoč; drugi gradi nov partnerski odnos; tretji je že dolga leta sam in se srečuje z odhodom odraslih otrok, vnuki, boleznijo, staranjem in osamljenostjo. V teh etapah potrebujejo pogovor, skupnost in duhovno oporo.

Ob razvezi pa ne smemo spregledati otrok. Starša sta pogosto ujeta v svojo bolečino, jezo, pravne in finančne težave, otrok pa lahko ostane sam z občutkom, da se je njegov svet porušil. Potrebuje dovoljenje, da žaluje, da je jezen, da postavlja vprašanja in da ima rad oba starša. Največ, kar lahko ločena starša naredita zanj, je, da ga ne uporabljata v medsebojnem boju, da pred njim ne ponižujeta drugega starša in da kljub razpadu partnerskega odnosa ostaneta oče in mati. Z razvezo se konča zakon, družina pa v drugačni obliki ostane.

Zgodbe razvezanih so pomembne tudi za tiste, ki živijo v zakonu. Učijo nas, da odnosi navadno ne razpadejo v enem dnevu. Pred končnim razhodom so pogosto leta neizgovorjenih zamer, pomanjkanja pogovora, izgubljene bližine, nezdravih pričakovanj, nezvestobe, zasvojenosti ali nasilja. Preventiva zato ni samo priprava na poroko. Je kultura odnosa: sposobnost poslušati, govoriti resnico brez poniževanja, poiskati pomoč dovolj zgodaj, sprejeti drugačnost drugega, graditi zaupanje, intimnost in odpuščanje.

Morda je prav to eno največjih daril, ki ga razvezani lahko dajo Cerkvi: svojo resnično zgodbo. Ne zato, da bi zmanjševali pomen nerazvezljivosti zakona, ampak da bi se ob njihovih zgodbah učili, kako dragocen je zakonski odnos in kako skrbno ga je treba varovati. Cerkev, ki spremlja ranjene, ne postaja manj zvesta evangeliju zakona. Postaja bolj podobna Kristusu, ki ranjenega človeka ne obide, ampak se mu približa, obveže njegove rane in mu pomaga znova vstati.