Ali lahko krstim mrtvorojenega otroka?
Ali lahko krstim mrtvorojenega otroka?
Rada bi dobila odgovor slovenskih škofov na vprašanje o krstu mrtvorojenih ali tudi z abortusom umrlih otrok. Kje in kdaj je mogoče zaprositi za krst pred rojstvom mrtvorojenega otroka. Gotovo nisem edina, ki bi to rada vedela. Marija
Spoštovana ga. Marija! Razumem, da si želite, da bi bil vaš otrok krščen in deležen Božjega otroštva ter da je za vami zelo boleča izkušnja. Prav zato je vaše vprašanje toliko bolj dragoceno, saj Vam lahko ob njem predstavim nauk Cerkve o možnosti krsta otroka pred rojstvom.
Krst je zakrament, ki se lahko podeli samo živemu človeku. Podeli se z oblivanjem, potapljanjem ali kropljenjem z vodo in z besedami: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Čeprav je otrok v maternici živ in je resnična človeška oseba, ga pred rojstvom ni mogoče krstiti, saj mora krstna voda priti v neposreden stik s telesom osebe, ki prejema sveti krst. Ni dovolj, da je otrok obdan s plodovnico ali da bi bila voda izlita na materino telo, saj sta mati in otrok dve različni osebi.
Če se otrok rodi živ, ga je mogoče krstiti, čeprav bi živel samo nekaj trenutkov. Zakonik cerkvenega prava zato določa, naj se, če je mogoče, krstijo tudi splavljeni otroci, če kažejo znamenja življenja (kan. 871). Če pa se otrok rodi brez znamenj življenja, krst ni več mogoč.
To pa nikakor ne pomeni, da je otrok, ki je umrl brez krsta, izgubljen ali zunaj Božje ljubezni. Cerkev takšnega otroka ne zavra-ča, ampak ga z molitvijo izroča Božjemu usmiljenju. Zanj je mogoče opraviti tudi cerkveni pogreb s posebnim obredom za nekrščene otroke. Še več, v Rimskem misalu je tudi mašni obrazec, ki ga lahko uporabimo ob pogrebu nekrščenega otroka (RM 879).
Cerkev nas pri tem vabi k upanju. Bog želi, »da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), in Jezus je pokazal posebno ljubezen do otrok, ko je dejal: »Pustite otroke in ne branite jim priti k meni« (Mt 19,14). Zato smemo zaupati, da Bog, ki je sam postavil krst kot redno pot odrešenja, v svojem usmiljenju ni omejen z zakramenti, ki jih je zaupal Cerkvi. Otrok, ki je umrl pred rojstvom, namreč ni zavrnil ne Boga ne krsta, krsta preprosto ni mogel prejeti. Prav tako ni mogel storiti osebnega greha niti se svobodno odločiti proti Bogu. Dejstvo, da je umrl brez krsta, torej ni posledica njegove osebne odločitve.
Zato Cerkev ne trdi, da je tak otrok pogubljen, ampak ga zaupa Bogu, čigar ljubezen in usmiljenje presegata naše človeške predstave in zmožnosti. Ne vemo, na kakšen način Bog takšnemu otroku podari milost odrešenja, vendar imamo tehtne razloge za upanje, da ga lahko na način, ki ga pozna samo On, privede v občestvo večnega življenja. Naše upanje torej ne temelji na tem, da krst ne bi bil potreben, ampak na zaupanju v Boga, ki želi človekovo odrešenje in ki otroka ljubi še bolj, kakor ga moremo ljubiti mi.
Mrtvorojenega otroka torej ne moremo krstiti, lahko pa ga izročimo Bogu. To ni zgolj človeška tolažba, ampak izraz krščanskega upanja. Bog je vašega otroka poznal, še preden ste ga lahko vzeli v naročje. Poznal je njegovo kratko zemeljsko življenje ter pozna Vašo ljubezen do njega in Vašo bolečino. V Katoliški Cerkvi govorimo tudi o »krstu želja« (baptismus flaminis), to je nauk, po katerem človek lahko prejme milost krsta, če iskreno želi prejeti krst, vendar ga zaradi določenih okoliščin ne more prejeti. Primer: katehumen se pripravlja na prejem zakramentov, vendar umre, preden prejme zakramente. Analogno lahko to prenesemo na mrtvorojenega otroka, tukaj so starši imeli iskreno željo, da otroka krstijo, a žal to ni bilo mogoče, ker je otrok pred rojstvom umrl. Krst želja se ne vpiše v krstno knjigo.
Zato svojega otroka brez strahu izročite Bogu. Niste ga mogli prinesti h krstu, lahko pa ga v molitvi izročite Jezusu in zaupate, da je v Njegovih rokah. Morda svojega otroka niste mogli objeti tako, kakor ste si želeli, vera pa Vam daje upanje, da ga sedaj objema Bog.
Dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
