Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega Božjega Očeta.« (Janez Trdina)

Namesto krščanstva

Namesto krščanstva

Najbrž nisem edini izmed bralcev teh strani, ki se kdaj bori z Bogom. S krščanstvom, z vero. Ne nazadnje o prav teh bojih berem že v samih svetih spisih tega izročila – naj omenim le očaka Jakoba. In vendar imam vtis, da ta vijugasta cesta, to približevanje in oddaljevanje, značilno za suvanje in boj, velja za nekaj, kar je treba skrivati. Ker da to dobremu kristjanu ne pritiče. Včasih dobim vtis, da mora biti dober kristjan kot dober član Stranke: vse svoje zadržke mora skrivati pred drugimi, celo pred sabo in predvsem pred Vodjo – Bogom. Mislim, da smo se s takšno farso zapletli v žalosten nesporazum.

Pri razvozlavanju tega nesporazuma sem nedavno našel tovariša v francoskem filozofu Brunu Latouru. Ta »ne najboljši katolik«, kot se sam opiše, v nekem svojem delu do obisti nepo-sredno razkriva svojo vznemirjenost vsled zaznanega pritiska, da bi mu moralo biti glede verskih vprašanj vse jasno. Vprašanje po njegovi verski identiteti – Si ali nisi? Da ali ne? – ga strašansko iritira. Ker je zastavljeno tako zelo sterilno, nedramatično. Pravi, da je podobno vprašanju, ali verjameš v globalno segrevanje; ali si del tistih, ki so prepričani o neki trditvi. Podobno je vprašanju, ali si del neke stranke, dodajam. Latour namesto primere z globalnim segrevanjem predlaga drug vzorec: »Ali me ljubiš?« Šele s tem, šele z vprašanjem, ali me ljubiš, se znajdemo v razsežnosti vere. Ljubi Bog, kakšno vprašanje! In kako se trepetajoče odgovarjanje nanj in, nasprotno, prisluškovanje odgovoru z druge strani razlikuje od omenjenih politkomisarskih »da« in »ne«.

Mislim, da bi se dalo vso stvar povezati tudi z dejstvom, da besedo krščanstvo danes tesno povezujemo s pojmom religije. Ko rečemo krščanstvo, nas v mislih hitro povede med ostale »sorodne« pojme: islam, budizem, morda tudi ateizem. V takšni množici krščanstvo postane nekakšna družbena identiteta. In če naj bo res »dobra identiteta«, mora biti najbrž nekaj stabilnega, po možnosti tudi nekoliko ponosnega, češ: »Si naš ali nisi?« Krščanstvo tako stoji pred tabo kot neizprosna zahteva. Če oklevaš, goji zamero in te sodi. In ne odpušča.

Namesto krščanstva – Bog. Bog odpušča. Išče, kliče, vabi, čaka. Da, sploh ne gre za krščanstvo. Nismo poklicani, da verujemo v krščanstvo. Krščanstvo je neko zunanje, okvirno poimenovanje za skupnost ljudi, ki jih nagovarja osebni Bog, razodet v Jezusu Kristusu. Kristjan načeloma nima odnosa do krščanstva, ampak prvenstveno do Boga. Ta Bog pa je oseba. Zato je tudi ta odnos oseben. In zato tudi »zagaman«, zapleten, presenetljiv, krhek, intimen – ali me ljubiš? –, živ, poln prekucev, izgubljanj in najdevanj; je dramatičen. Krščanski identiteti ni treba biti nekaj stabilnega in prepričanega, da bi bila dobra krščanska identiteta. Klecanje – ali, morda bolje: klečanje – je vključeno v njeno poetiko.

 Blaž Podobnik (Družina)

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu