Zdravilo za tri družbene bolezni
Zdravilo za tri družbene bolezni
Britanski katoliški časnik Catholic Herald, ki je v Londonu spremljal junijsko konferenco konservativne organizacije Alliance for Responsible Citizenship, na kateri so se zbrali konservativci iz različnih delov sveta, je kot enega najbolj energičnih govornikov, ki so poslušalcem dali misliti, označil nemškega filozofa in teologa Johannesa Hartla. Med nastopi, posvečenimi prihodnosti zahodne civilizacije, je po besedah časnika Hartl prinesel drugačen pogled. Namesto da bi iskal rešitve za družbo v institucijah, politiki ali ekonomiji, jo je videl v molitvi.
Ta ima središčno mesto v življenju 47-letnega suhljatega in plešastega družinskega očeta, odkar ga je, še ciničnega najstnika, preplavil neopisljiv občutek, da se je nekaj v njem korenito spremenilo: »Našel sem Boga, čeprav tega sploh nisem poskušal.« Ko je bil še zelo mlad, je njegovo srce prevzel občutek svetega, absolutnega, presežnega, bilo je kot »eksplozija, vdor lepote in veselja v življenje«. Odtlej si ni več predstavljal življenja brez dnevne molitve. Po njegovih besedah mnogi ne molijo več, ker so jim molitev predstavili kot suhoparno obveznost, čeprav v svojem bistvu ni dolžnost, ampak fascinacija. »Je odkritje, da nismo sami v vesolju in da je v osrčju resničnosti osebni odnos« s »Tistim, ki me ljubi«.
Hartl, danes goreč oznanjevalec prek knjig in videov na aktualne in privlačne teme je skupaj z ženo ustanovil Augsburg Gebetshaus (hišo molitve), kjer biva okoli petdeset prostovoljcev, katoličanov in protestantov, ki 24 ur ob glasbi izmenjaje neprekinjeno častijo in slavijo Boga. Organizirajo tudi letno večdnevno konferenco Mehr, ki zbere blizu 15 tisoč udeležencev.
Zakaj torej filozof in teolog, ki intelektualcem ponuja pot do duhovnosti, ki ne zahteva »intelektualnega samomora«, vernikom pa odpira obzorja za sodobno znanost, umetnost in filozofijo, meni, da je molitev ključna za prihodnost družbe? Ker, kot pravi, odgovarja na bistvene družbene bolezni. Prva je ta, da v prvi vrsti štejejo rezultati, to, kar je mogoče proizvesti in prešteti. V družbi, kjer se vse meri skozi učinkovitost, je molitev dejanje upora: ko človek moli, svetu sporoča, da njegova vrednost ni odvisna od tega, kar proizvede, pač pa, da preprosto je.
Druga težava je povezana s preobremenjenostjo z informacijami in drobljenjem pozornosti. Molitev je »edini preostali prostor, kjer lahko odložimo orožje, ugasnemo zaslone in preprosto dihamo v navzočnosti Nekoga, ki nas ne ocenjuje«. Najgloblja molitev po mnenju nemškega teologa niso besede, pač pa kontemplacija, ko preprosto dopustim, da me Bog gleda in ti gledaš njega. »V tej izmenjavi pogledov se celi tisto, kar je v človeku zlomljeno.«
V času, ko ugotavljamo naraščanje bivanjske osamljenosti, ki je za zdravje ravno tako škodljiva kot kajenje, in tesnobe, je molitev globoko zdravilo, saj prinaša resnično povezanost. »Človek, ki moli, ve, da je slišan – tudi takrat, ko nihče drug na svetu ne posluša.« Ko se umaknemo v tišino molitve, se perspektiva zamenja: težave, ki so se zdele ogromne, dobijo pravo mero, ko jih postavimo v okvir večnosti, še pravi Hartl.
Za nemškega filozofa in teologa, ki uspešno življenje vidi v »smislu, povezanosti in lepoti«, molitev »ni vse, toda brez molitve je vse nič«. Molitev »od spodaj« spreminja družbo in kulturo, zato je v 21. stoletju to, da jo ponovno odkrijemo, najbolj nujna in pomembna
