Turisti v cerkvi: breme ali priložnost?

Turisti v cerkvi: breme ali priložnost?

Kaj vidijo številni gostje, ki obiščejo Slovenijo, v naših cerkvah? Arhitekturo, umetnost, zgodovino …? Ali tudi kaj več? Kaj Cerkev in kristjani storimo za to, da odkrijejo Tistega, ki v njih prebiva?

Piranski župnik Zorko Bajc obiskovalcem cerkve sv. Jurija, župnijskega muzeja in zvonika ne ponuja le zgodovinskih podatkov. Z lepoto, simboli, glasbo in osebnim stikom jim odpira pot do Božjih skrivnosti, ki jih sakralna dediščina nosi v sebi. Tja prihajata dve vrsti obiskovalcev, razlaga: verni turisti, ki iščejo sveto mašo, in tisti, ki jih pritegneta lepota in znamenitosti sakralne umetnosti. Po njegovi oceni Piran na leto obišče od 750.000 do milijon ljudi; velik del se jih povzpne tudi k sv. Juriju. »Poleti je pri nedeljskih mašah več turistov kakor domačinov. Razmerje je tudi ena proti deset: deset domačinov in sto turistov.« Marsikdo med mašo s telefonom sledi Božji besedi v svojem jeziku.

Obisk cerkve je urejen skozi župnijski muzej, kjer je vstop plačljiv in nadzorovan. Toda romarske skupine, ki se napovejo za mašo, imajo prost vstop; prihajajo tudi iz Italije in Poljske, ob godu sv. Jurija pa njegove relikvije počastijo celo ukrajinski in ruski pravoslavni verniki. V cerkev brezplačno spustijo tudi posameznika, ki želi moliti. »Vidimo, da tudi po pol ure ostanejo v molitvi.« Za druge so muzej, cerkev in zvonik povezani s skupno, cenejšo vstopnico. To je pomembno, saj razgled z zvonika privabi več ljudi. »Za fotografije in selfije naredijo vse. Muzej in cerkev pa zahtevata več napora.« Ravno pred kratkim je postal muzej bogatejši za na novo odkriti stari križ s 140 relikvijami svetnikov in še tri večje relikvije z opisi, kar bo pritegnilo nove obiskovalce.

Umetnina naj spregovori o veri

V muzeju se zgodba kraja razteza od antičnih ostankov do romanske, gotske in baročne cerkve ter bogate liturgične opreme iz časa Beneške republike. Toda župniku ni dovolj, da obiskovalec izve letnico in ime umetnika. »Ko mene prosijo za vodenje, vedno skušam skozi zgodovino in eksponate podati tudi sporočilo, ki ga je ustvarjalec hotel dati umetnini.« Ob piranskem gotskem Križanem razloži simboliko nenavadnega križa; ob sv. Juriju z zmajem in deklico starokrščansko sporočilo podobe; v osmerokotni krstilnici pomen števila osem. »Ko vidiš, koga imaš pred seboj, daš ustrezen poudarek in natrosiš še nekaj duhovne vsebine, ki je niso pričakovali.« Opisi v štirih jezikih, knjižica Sakralna dediščina Pirana o vseh cerkvah v župniji, spletna stran (zupnija-piran.si) in kratki filmi obiskovalcu pomagajo, toda odločilno ostaja, ali si je pripravljen vzeti čas, poudari župnik. »Nekdo vstopi za pet minut, drugi ostane celo uro, vsebin je dovolj«. Sakralna dediščina je po dolgih letih postala tudi sestavni del turistične predstavitve mesta, česar ob Bajčevem prihodu v Piran še ni bilo.

K duhovnemu razpoloženju v cerkvi pripomore tiha glasbena kulisa, župnik uporablja posodobljeno sakralno glasbo, kot je »Officium« Jana Garbareka. »Glasba naredi v cerkvi čisto drugačno ozračje, ljudi umiri.« Včasih skupina sama zapoje cerkveno pesem; tako se ena skupina danskih pevcev vrača vsako leto in v cerkvi pojejo pol ure. Zaposleni župniku pripovedujejo, da nekateri turisti po ogledu obstanejo, sedejo ali pokleknejo. »Mnogi se zadržijo, tudi molijo, so tudi taki, ki pridejo objokani ven. To se je letos zgodilo že večkrat. Gotovo jih je cerkev nagovorila.«

Najprej spoštovanje in človeški stik

Turist ni vedno le nemi opazovalec. »Zgodi se, da kdo vpraša za pogovor z župnikom ali prosi za spoved – tudi tujec.« Pred kratkim je tik pred mašo z ladje prišel starejši Američan in ga zelo prosil za spoved. »Takoj sem ga sprejel, drugi pa so morali z mašo malce počakati.«

Župnik Bajc vidi ideal pastorale turizma v človeku, ki bi bil čez dan navzoč v cerkvi, obiskovalca bi prijazno nagovoril in mu ponudil tudi pogovor o veri. Toda duhovnikov je malo, župnik skrbi za deset cerkva, zanesljive sodelavce pa je težko najti. »Pastorala turizma zahteva celega človeka. Ni dovolj, da nekdo samo odpre vrata; mora imeti občutek za ljudi, biti odprt in zanesljiv.« Piranski bratje minoriti, trenutno so štirje, imajo nekaj več možnosti.

Tudi več kot štiristo let star zvonik je spremenil v prostor tihega oznanjevanja. Na petnajstih podestih so podobe angelov z imeni v hebrejščini, grščini in latinščini, vzpon pa spremlja harfa. Angeli so, pravi, blizu verujočim, neverujočim in pripadnikom drugih verstev. »Duhovne vsebine je mogoče podajati posredno: človeka je treba najprej notranje odpreti transcendenci.« Pri tem se opira na Pavlovo podobo mleka pred obilno hrano: preveč neposreden nagovor lahko človeka odbije. »Vsak se mora najprej čutiti spoštovan v svoji različnosti.«

IGOR VOJINOVIČ