ZVESTOBA, KI NOSI

Zvestoba, ki nosi

Jure Sojč

Na praznik sv. Cirila in Metoda slišimo Jezusove besede o dobrem pastirju. Kaj pravzaprav naredi pastirja dobrega? Ne to, da zna lepo govoriti o ovcah ali jih prešteti. Dober pastir je, kdor ostane. Ostane, ko se stemni, ko pride volk in je nevarno. Razlika med najemnikom in pastirjem ni v sposobnostih, ampak v zvestobi. Najemnik dela za plačilo. Pastir dela iz ljubezni.

Zato Jezus pravi: »Poznam svoje ovce.« Ne pravi samo, da ve zanje, ampak jih pozna. Pozna njihova imena, njihove padce in njihove rane ter je zanje pripravljen dati svoje življenje.

Mislim, da je to srce krščanstva. Pogosto mislimo, da je bistvo vere v tem, da moramo biti mi zvesti Bogu. Toda evangelij se začne drugje. Ne z našo zvestobo, ampak z Božjo. Dobra novica ni najprej, da mi držimo Boga. Dobra novica je, da Bog drži nas. Ko zaidemo, nas išče, in ko pademo, nas pobere. Ko se oddaljimo, nas ne neha ljubiti. Naša zvestoba je vedno odgovor na njegovo zvestobo.

To vidimo tudi v življenju sv. Cirila in Metoda, ki sta kot misijonarja odšla med slovanske narode. Oblikovala sta bogoslužna besedila in ljudem prinesla Božjo besedo v jeziku, ki so ga razumeli. To se danes sliši samoumevno. Takrat pa ni bilo. Njuna pot je bila težavna, vendar sta ostala zvesta. Ravno zaradi te zvestobe je evangelij dosegel tudi naše prednike.

Svet potrebuje zveste ljudi

Toda tu se pojavi vprašanje, kaj človeku pomaga ostati zvest, ko postane težko. Antoine de Saint-Exupéry v knjigi Veter, pesek in zvezde pripoveduje o pilotu Henriju Guillaumetu. Po zasilnem pristanku v zasneženih Andih je več dni hodil skozi led, sneg in mraz. Kasneje so ga vprašali, kako mu je uspelo preživeti. Njegov odgovor je presenetljiv. Držala ga je misel, da ga nekdo potrebuje, da ima nalogo, ki je še ni dokončal. Zvestoba ga je držala pokonci, ko ga občutki niso več mogli. Tako je tudi v našem življenju. Nihče ne ostane zvest v zakonu zato, ker je vsak dan navdušen. Zvestoba ni močan občutek, ampak je odločitev ljubezni.

Verjetno nas ne bo pot vodila čez Ande in večina nas ne bo evangelizirala narodov kot Ciril in Metod. Vsi pa smo poklicani k vsakodnevni zvestobi. Zvestobi v molitvi, ko se nam ne ljubi moliti. Zvestobi v družini, ko je naporno. Zvestobi pri delu, ko nihče ne opazi našega truda. Svet potrebuje zveste ljudi. Cerkev raste po ljudeh, ki dan za dnem, korak za korakom ostajajo ob dobrem pastirju in hodijo za njim. Dobro je vedeti, da tudi, ko olje naše zvestobe poide, pride zvesti dobri pastir, ki nas poišče in vzame na svoje rame ter odnese na varno.