OPUŠČANJE NEDELJSKE MAŠE

Opuščanje nedeljske maše

Marjan Turnšek

V moji mladosti se mi je zdelo, da imajo moji starši in kateheti, ki so mi posredovali krščansko vero, razčiščene pojme, kaj je prav in kaj ne, kaj je deset Božjih zapovedi in kaj so cerkvene zapovedi. Poučili so me, da je neupravičeno opuščanje nedeljske svete maše, kar predpisuje cerkvena zapoved, velik greh, in če imaš velik greh, ne moreš naslednjič brez spovedi k obhajilu. Opažam pa, da v zadnjem obdobju nekateri kristjani z lahkoto opuščajo nedeljsko mašo ali gredo mirno k obhajilu. Mene to zmoti, da bi jih najraje opozorila. Slišala sem novejšo razlago, da prekršek cerkvene zapovedi ni smrtni greh. Prosim za odgovor, da se bom znala pogovarjati z vnuki, ki obiskujejo verouk in bi se radi včasih izognili nedeljski maši, ki meni veliko pomeni. Ni mi žal za noben obisk nedeljske maše, čeprav je bilo to včasih povezano z žrtvijo. Terezija

Spoštovana ga. Terezija, hvala za vprašanje, ki nosi zelo aktualno tematiko. Obhajanje svete maše je res izredno velika milost in nekaj nezamenljivega. Saj verujemo, da je njeno obhajanje ponavzočenje zadnje večerje; pri njej pa sta bila skrivnostno navzoča tako Jezusova smrt kot vstajenje. Zato bi si res lahko samo želeli, da bi vsi kristjani imeli odnos zlasti do nedeljske svete maše podobno usmerjen kot vi. A ne živimo v tako idealnem svetu. Pravzaprav ljudje nikoli nismo bili idealni. Prav zato je moral Božji Sin priti na svet kot človek. Še ne dolgo nazaj smo ga slišali, ko nam je neko nedeljo razlagal, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni; da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.

Naj se za trenutek zaustavim ob misli, ali je ali ni prekršek cerkvene oziroma tudi Božje zapovedi velik greh ali ne. Greh se v krščanstvu ne meri po prekršenih zapovedih, marveč po svobodni, hoteni in zavestni zavrnitvi Ljubezni in odločitvi za zlo. Naj podam drastičen primer: peta Božja zapoved pravi, da ne smemo ubijati. Vzemimo primer, da nekdo nenamerno, ko je spoštoval vsa cestna pravila in naredil vse, da do nesreče ne bi prišlo, do smrti povozi človeka. Je grešil? Ne. Čeprav je ubil človeka. Zatorej greha ne moremo pojmovati zgolj kot prestopek neke zapovedi, ampak kot dejstvo (ne)odnosa z Bogom. Poleg tega ni zanemarljiva »malenkost«, da izvirnik Svetega pisma Božjih zapovedi ne imenuje »zapovedi«, ampak deset Božjih besed za življenje.

Gotovo imajo cerkvene zapovedi manjšo moralno težo kot Božje, a to ne pomeni, da niso pomembne. Cerkev želi z njimi kazati pravilno in za človeka dobro smer njegovega življenja. Želi mu torej pomagati, da bi lažje razbiral, kaj je v življenju dobro in primerno, kaj ima prednost. Vendar Cerkev pri tem ni kot »policist«, ki ima za nalogo, da pazi, kdo jih izpolnjuje in kdo krši; in neizvrševalca kaznuje. Sodbo prepušča Bogu, ki edini vidi v človekovo srce in ve vse.

Na to, ali nekdo redno obhaja nedeljsko božjo službo ali ne in zakaj, verjetno vpliva zelo veliko stvari. Nekatere okoliščine so lahko olajševalne, druge obremenjujoče. Očitno je ravnanje, kot ga opisujete, spoštovana Terezija, posledica vernikove odtujitve Bogu in Cerkvi; z drugo besedo tudi poplitvitve njegove vere ali celo njene izgube. A za kaj takega ne nosi vedno celotne odgovornosti dotični sam. Na to lahko vpliva vzgoja, zgled bližnjih, družba, slabe izkušnje, včasih lahko tudi boleče – tudi znotraj Cerkve. Vse to bi bilo treba upoštevati, ko presojamo odgovornost in s tem grešnost posameznika.

Ob vsem tem pa se mi zdi še pomembnejše, da v takšnih primerih ne zapadamo v obsojanje, marveč začnemo s Kristusom razmišljati, s pomočjo Svetega Duha in občestva Cerkve (župnije), kaj lahko storimo v pozitivni smeri. Kako bi se lahko takšnim ljudem tako približali, da bi dobrohotno sprejeli naše besede in razmišljali o naših pogledih, vidikih. Morda bi jim to lahko pomagalo narediti kakšen korak k obnovitvi odnosa z Bogom in župnijskim občestvom. Navsezadnje pa je odločilno tudi to, da ljudje opazijo in doživijo, da moje življenje zaradi obhajanja svete maše postaja vedno bolj sveto. Papež sv. Janez Pavel II. je pred tridesetimi leti v Mariboru poudaril, da je svetost edina sila, ki lahko spremeni svet.