SKREGANI K OBHAJILU?
Skregani k obhajilu?
Andrej Saje, novomeški škof
V eni od številk Družine sem prebral odgovor, da neporočeni pari ne smejo pristopiti k obhajilu. Ob tem se mi poraja vprašanje, zakaj je Cerkev na področju zakona in spolnosti tako dosledna in stroga, na drugih področjih pa pogosto bolj prizanesljiva.Jezus v Govoru na gori pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom« (Mt 5,23).Marsikdo med nami pozna sprte brate in sestre – pogosto zaradi nekaj kosov zemlje ali dediščine. Se ne zdi takšna nespravljivost prav tako, če ne še bolj v nasprotju z evangelijem kot sobivanje neporočenega para? Zakaj Cerkev na tem področju ne ravna z enako doslednostjo in ne opozori takih bratov in sester, preden pristopijo k obhajilu? Prva Cerkev je bila namreč na tem področju veliko bolj dosledna, kot lahko beremo v Apd. Roman
Spoštovani Roman, vaše vprašanje je zelo na mestu, saj odpira pomembno vprašanje pravičnosti in doslednosti v krščanskem življenju. Jezusove besede o spravi pred darovanjem (Mt 5,23) jasno kažejo, da brez urejenih odnosov z bližnjimi ni mogoče pristno stopati pred Boga. Cerkev to vedno uči: sprava, odpuščanje in prizadevanje za pravičnost so bistveni pogoji za rodovitno prejemanje zakramentov.
Zakaj se torej zdi, da je Cerkev na področju zakona in spolnosti bolj stroga kot na drugih področjih? Ne zato, ker bi bila nesprav-ljivost manjši greh ali manj pomembna, temveč zaradi narave samih situacij. Skupno življenje neporočenega para ali nova zveza po razvezi krščanskega zakona, če ni bila ugotovljena ničnost zakonske zveze, predstavljata trajno in navzven razvidno stanje, ki ni v skladu z zakramentalnim razumevanjem zakona. Gre za način življenja, ki objektivno nasprotuje temu, kar Cerkev veruje in oznanja o zakonu kot nerazvezljivi zvezi (prim. Mt 19,6; KKC 1640).
Nasprotno pa so spori med sorodniki, čeprav so zelo boleči in lahko dolgotrajni, pogosto skriti, zapleteni in notranje različni. Cerkev jih nikakor ne odobrava ali relativizira. Vernike nenehno spodbuja k spravi, odpuščanju in popravi storjenih krivic. Kdor zavestno vztraja v hudi nesprav-ljivosti, tudi ni ustrezno razpoložen za prejem obhajila (prim. KKC 1385). Vendar takšne situacije zahtevajo osebno presojo vesti in pogosto tudi pomoč v zakramentu sprave, saj niso vedno javno razvidne.
Pomembno je razlikovati med objektivnim stanjem in subjektivno odgovornostjo. Cerkev ne sodi človekovega srca – to pripada Bogu (prim. 1 Sam 16,7). Njena naloga pa je, da jasno kaže pot evangelija in varuje pomen zakramentov, hkrati pa vsakega spremlja na poti spreobrnjenja. Zakramenti niso nagrada za popolne, ampak dar in pomoč tistim, ki si iskreno prizadevajo živeti po Kristusu.
Strinjam se z vami: nespravljivost, zamere in krivice globoko ranijo odnose in so v nasprotju z evangelijem. Apostol Pavel nas opominja: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). Prav zato mora biti klic k spravi vedno bolj slišan tudi med nami.
Ob tem ne smemo pozabiti, da Cerkev ne želi izključevati, ampak sprejemati v občestvo in voditi k dobremu. Tudi tisti, ki trenutno ne morejo pristopiti k obhajilu, ostajajo del občestva in so povabljeni k molitvi, poslušanju Božje besede in delom ljubezni. Vsi pa smo na poti spreobrnjenja, na kateri nas Bog potrpežljivo vodi k polnosti življenja in občestva z njim.
Obenem nas evharistija vedno znova vabi k refleksiji lastnega življenja: »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo« (1 Kor 11,27). To opozorilo velja za vse, ne le za nekatere. Prav zato je pomembno, da vsak kristjan vestno oblikuje svojo vest, išče resnico, sprejema Božje usmiljenje in si prizadeva za življenje v ljubezni.