ČE BI BIL JAZ MIKLAVŽ...

Če bi bil jaz Miklavž

Gregor Čušin

Če bi bil jaz Miklavž, bi najprej odpustil to nepregledno četico parkljev, ki se vedno prislini zraven. Ne zato, ker bi se mi smilili otroci, ki jih parklji strašijo, ampak zato, ker jih samo strašijo.

In jim v resnici ne storijo nič hudega. In potem otroci - ko že odrastejo in so sami svoji - mislijo, da se lahko brez posledic igrajo s hudičem.

Če bi bil jaz Miklavž, bi nagnal te rogate, z dolgimi jeziki opletajoče in z verigami rožljajoče nakaze. Ne zato, ker bi se bal, da se otrokom te grozne pojave tako vtisnejo v spomin, da potem morda še spati ne morejo, temveč zato, ker se bojim, da se otrokom vtisnejo v spomin prav te in take grozne pojave in mislijo, da je to prava podoba hudiča. Potem pa - ko že odrastejo in so sami svoji - mirni spijo, saj zlepa ne vidijo (takega) hudiča in ga ne prepoznajo, ko se jim le-ta približa v sladkem, mamljivem, očem in srcu prikupnem videzu ter se potem včasih celo spajdašijo z njim, ne da bi se zavedali posledic.

Če bi bil jaz Miklavž, bi prebral čisto vsako otroško in otročje pismo, naslovljeno name. In ker se zavedam, da jih je res veliko, bi prosil za pomoč. In bi za pomoč prosil starše, da preberejo pisma svojih otrok. In bi jih prosil, da jih preberejo natančno. In da berejo med vrsticami. Da bodo videli, kaj njihovi otroci prosijo, česa si želijo, kaj v resnici potrebujejo in kaj si zaslužijo.

Če bi bil jaz Miklavž, ne bi hodil v čisto vsa farovž, v vsako večjo ali manjšo dvoranico, gasilski dom ali telovadnico, ne bi se sprehajal po trgovskih centrih, ne bi paradiral po ulicah in se razkazoval v sprevodih po mestnih trgih, da bi otroke spraševal po katekizemskih resnicah, poštevanki in vremenu. Ne bi ščipal otrok v rdeča lička in jih božal po laseh. Pa ne zato, ker bi se bal, da bi me kdo obtožil, da imam preveč rad otroke... če me razumete. Ne bi! Prav zato, ker imam otroke preveč rad. Upam, da me razumete. Če bi bil jaz Miklavž, bi otrokom na skrivaj pustil, kar so si zaželeli, kar so prosili, kar so si zaslužili in kar so starši odobrili. Bi pa z veseljem po življenjskih katekizemskih resnicah, po človeški matematiki in božjem vremenu povprašal vse odrasle soudeležence decembrskih maškarad.

Uf, če bi bil jaz Miklavž... pa nisem. Imate srečo. Kot jo imajo tudi moji otroci. Odrasli so, sami svoji, brijejo se že in so vsi po vrsti po svoje nabriti, Miklavžu pa še vedno pišejo. Mogoče ne verjamejo več v Miklavža, verjamejo pa Miklavžu.

Jaz pa berem... med vrsticami.