Nadškof Stres: Referendum bo razkril moralnost Slovencev

Nadškof Stres: Referendum bo razkril moralnost Slovencev

“Poleg izraza “kultura smrti” je pokojni papež Frančišek rad uporabljal še bolj zgovoren izraz “kultura odmetavanja”. V družbi, ki malikuje moč, gre za odmetavanje šibkih. Najhuje pa je takrat, ko pod vplivom javnega mnenja šibki sami na to pristanejo. To bi bil zadnji in najbolj sprevržen sad tega samomorilskega zakona in je tipična pohaba žrtev totalitarnih sistemov,” opozarja upokojeni ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres.

Prihajajočo nedeljo, 23. novembra 2025, bomo volivci in volivke odločali o podpori življenju oziroma podpori kulturi smrti, za uveljavitev katere si močno prizadevajo “progresivne sile” v državi. Kultura smrti ima sicer dolgo tradicijo. Prva “napredna” država, ki je uzakonila umor nerojenih otrok, je bila Sovjetska zveza (leta 1920).

Preberite še: Evtanazija! Da ali ne? Vprašanje je primerno za srednji vek, za sodobnega človeka je sramota!

Podaljšek sovjetskih oblasti na Slovenskem pa je med 2. svetovno vojno in takoj po njej izvedel masovne poboje. Njegovi “ponosni nasledniki” pa pomorjenim še dandanes odrekajo pravico do pokopa. O tem, zakaj levica tako močno povzdiguje kulturo smrti, kam to pelje narod in družbo ter o svetosti življenja, smo spregovorili z upokojenim ljubljanskim nadškofom metropolitom msgr. dr. Antonom Stresom.

V nedeljo, 23. novembra 2025, bomo na referendumu odločali o sprejetju Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Del politike, ki se razglaša za »progresivnega«, uzakonitev podpira. Ob tem gre spomniti tudi na druge oblike kulture smrti, denimo splav (prva država, ki ga je uzakonila, je bila Sovjetska zveza leta 1920 oziroma ponovno 1936), na povojne poboje in odrekanje pokojnim pravice do pokopa.

Kako razumeti to, da samooklicani, t. i. “progresivni” del politike tako povzdiguje kulturo smrti? Za kakšen “napredek” dejansko gre?

Tako individualistični liberalizem kakor komunistični kolektivizem teptata človeka kot osebno bitje, ki zahteva absolutno spoštovanje, ki ga izražajo človekove pravice in je med njimi pravica do življenja na prvem mestu. Človek kot oseba začne živeti in se razvijati že pod materinim srcem in konča ta razvoj z naravno smrtjo. Ko odraste in postane v polnosti svoboden, s svojimi odločitvami oblikuje samega sebe v moralno dobrega ali slabega človeka. To je njegov bistveni poklic in nihče nima pravice, da ta razvoj prekine, kajti k temu je zavezan. Čeprav imajo naši sodobniki polna usta človekovega dostojanstva in njegovih pravic, v kritičnih trenutkih, ko je temu načelu treba biti zvest do konca, odpovedo – največkrat iz koristolovskega in uživaškega (materialističnega) pojmovanja življenja. Tam, kjer totalitaristično podcenjevanje posameznika ni docela premagano, kakor pri nas, je to še dodatno opravičilo za nauk, da lahko manipuliramo, ne samo z drugimi življenji, ampak tudi s svojim. Najbolj groteskno pa je, da celo tisti, ki nenehno govorijo o “svetosti življenja”, na to naenkrat pozabijo, saj svetost pomeni absolutno spoštovanje, se pravi, da ukazuje: Roke proč! Ker pa živimo v družbi vsesplošne manipulacije z ljudmi (medijske, politične, gospodarske), ni čudno, da se je manipuliranje raztegnilo tudi na človeško življenje samo – pred rojstvom (splav) in v zaključni fazi življenja (evtanazija).

Pa ima človek res pravico izbirati, kdaj bo končal svoje življenje? Si res lahko vzame nekaj, česar si ni dal sam?

Živimo v dobi, ko je zaradi nespornih velikih uspehov na področju znanosti in tehnologije človek postal nadut in ošaben, čeprav na področju morale in medčloveških odnosov nima nobenega razloga za ponos in samohvalo. Ošabnost pa ne pozna hvaležnosti in ne priznava daru. Vse pripisuje sebi. Toda zadnja resnica o človeškem življenju je njegova podarjenost, ne glede na to, ali priznavamo Boga ali ne. Življenja si nismo podarili ali “pridelali”, kakor tudi ne temeljnih sposobnosti in zmožnosti, s katerimi delamo in smo na uspehe ponosni. Kakor v običajnem življenju zelo radi pozabimo, kaj vse dolgujemo, in to rajši pripišemo sebi, je nekaj podobnega, ko gre za zadnje vprašanje samega življenja. Na mesto hvaležnosti za dar življenja stopa prilaščanje in polaščanje le-tega, s tem pa tudi zmota, da lahko z njim počnemo kar koli: ogrožamo zdravje, spreminjamo svojo biološko naravo in v skrajnem primeru zavržemo tudi življenje samo – svoje in drugih.

Kam slovensko družbo, narod in državo pelje kultura smrti? Kakšna družba postajamo?

Postajamo družba vsesplošne manipulacije. Postajamo sprevržena družba, kjer se stalno govori o človekovih pravicah, spoštuje pa se jih samo tako dolgo, dokler močnim to pride prav. Postavljamo se na rob civiliziranega stanja, kjer je osnovno pravilo, kaj je res in kaj je prav, ne pa kdo je močnejši in druge porablja zase (zlorablja) – in to celo tako daleč, da se mu tega niti ne sme več očitati in se mu upirati, kar je tipično za totalitarno stanje. Poleg izraza “kultura smrti” je pokojni papež Frančišek rad uporabljal še bolj zgovoren izraz “kultura odmetavanja”. Kaj to je, sta splav in evtanazija (asistirani samomor je samo predstopnja le-te) zlovešča primera. V družbi, ki malikuje moč, gre za odmetavanje šibkih. Najhuje pa je takrat, ko pod vplivom javnega mnenja šibki sami na to pristanejo. To bi bil zadnji in najbolj sprevržen sad tega samomorilskega zakona in je tipična pohaba žrtev totalitarnih sistemov.

Katoliška tradicija uči, da je življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Kako to sporočilo prenesti v sodobno družbo, ki sprejema splav in evtanazijo in kjer je zavračanje (denimo splava) razumljeno kot nekaj nazadnjaškega?

Katoličani in vsi drugi nasprotniki sedanje samomorilske evforije nimamo drugega sredstva kakor besedo. Zato bi nam jo v sedanji predreferendumski kampanji nekateri zelo radi vzeli. Povrh pa ostane še pričevanje, kakršno je odločno zagovarjanje vsestranske paliative kot alternativnega in edinega človekoljubnega reševanja stisk ljudi, ki se jim bliža konec življenja. A za uspešnost tega je potrebna resnicoljubnost in intelektualna poštenost, ki ju sedanja medijska situacija in politika v Sloveniji ne krepita.

Zakaj se levica predstavlja kot humana – za zatirane, marginalne skupine, v resnici pa nima težav z jemanjem življenja najmlajšim in najstarejšim?

Verodostojnosti nekega človeka ali družbene skupine ne dokazuje njihova propaganda. Stara izkušnja je, da “papir prenese vse”. Komunizem se je predstavljal kot najbolj človekoljubno in osvobajajoče zgodovinsko gibanje, pa je njegova pot posejana z najbolj gnusnimi zločini in teptanjem človekovih pravic. Tudi pri njegovih naslednikih se praviloma kaže, da tisto, kar očitajo drugim, počnejo sami v zelo izdatni meri – pač v smislu reka: “Primite tatu!” Lepo je zagovarjati lepa načela, a to ne šteje. Treba jim je ostati zvest tudi tedaj, ko to nekaj stane. Brez tega je morala blef. Predmet referenduma pa je izrazito moralne narave. Zato se bo ob njem, kot ob lakmusovem papirju, razkrila moralnost državljanov Slovenije.

Dr. Anton Stres, upokojeni nadškof