Krivi so učitelji [KOMENTAR]
Novega šolskega leta se vsako leto najbolj veselijo prvošolci, letos jih je nekaj manj kot 20 tisoč. Ko otrok prvič vstopi v šolo, je poln pričakovanj, radovednosti in veselja. Z veseljem in malo strahu gre proti šoli. Občutek ima, da postaja »velik«. A začetni žar lahko hitro ugasne. Že po nekaj mesecih se pojavijo izgovori, slabosti pred poukom, ni veselja, ko se odpravlja v šolo. Zakaj se to dogaja?
Novega šolskega leta se vsako leto najbolj veselijo prvošolci, letos jih je nekaj manj kot 20 tisoč. Ko otrok prvič vstopi v šolo, je poln pričakovanj, radovednosti in veselja. Z veseljem in malo strahu gre proti šoli. Občutek ima, da postaja »velik«. A začetni žar lahko hitro ugasne. Že po nekaj mesecih se pojavijo izgovori, slabosti pred poukom, ni veselja, ko se odpravlja v šolo. Zakaj se to dogaja?
Kriv je seveda učitelj. Že ko stopi v razred, morda celo z zamudo, okara ves razred zaradi dveh porednežev, hiti s snovjo in ne preveri, kdo mu sploh sledi pri razlagi. No, vsaj tako pogosto poenostavimo problem, zakaj otrok šola ne veseli. A vse le ni tako enostavno.
Julija sprejeta novela zakona o osnovni šoli med drugim omejuje uporabo elektronskih naprav med poukom. Po lanski raziskavi slovenski otroci v starosti od 3 do 10 let prebijejo v povprečju eno uro dnevno na ekranih; kasneje dve uri, v starosti od 10 do 12 let jih ima že 75 odstotkov pametne telefone, v starosti od 13 do 15 let v povprečju na telefonu preživijo že 4 ure ali več. To se čez noč ne bo spremenilo.
Prvo in najpomembnejšo (domačo) nalogo imamo starši. Ali pripomoremo, da naš otrok že od malega ponotranja red in prihaja v šolo spočit? Ali pa mu že zgodaj potisnemo v roke mobitel, da je mir pred njim in čas preživi v virtualnem svetu, polnem dražljajev? Da, tako bo pouk dolgočasen, domača naloga pa velika frustracija. Ker bo pozno v noč gledal (starosti neprimerne) vsebine, v šolo pa prišel utrujen in nezainteresiran. Povsem drugače bo šolski dan začel otrok, ki bo popoldne preživel zunaj ob igri, naredil domačo nalogo in šel pravočasno spat.
Čemu torej dajemo poudarek? Ali nas kot starše zanima, kaj je otrok novega izvedel ali zgolj kakšno oceno je dobil? Ko se otrok uči in pridobiva novo znanje, bo tudi raztresen in kdaj naredil napako. Kako reagiramo, ko pove napačen odgovor ali dobi slabo oceno? Če bo ob napakah doživljal nesprejemanje, se bo bal izpostaviti, narediti napako ali celo izgubil voljo do dela.
Otroci so po naravi radovedni raziskovalci – želijo spraševati, odkrivati, preizkušati. Iskrico radovednosti ohranjamo, da pokažemo, kako je snov povezana z vsakdanjim življenjem, učence povabimo k vprašanjem in dopustimo, da sami pridejo do spoznanja, čeprav jim to vzame več časa. Otroke bolj pritegne preizkus v naravi kot razlaga v knjigi. Pogosto si bodo to tudi bolj zapomnili.
K dobremu počutju v šoli močno pripomore tudi razpoloženje med sošolci. Otroku je zelo pomembno, ali ima v razredu prijatelje. Ga imajo ti radi? Če se znajde v okolju tekmovalnosti, posmeha ali izključevanja, bo težko užival v učenju. Lahko bo odlašal z odhodom v šolo ali se izogibal sošolcem. Pomembno je, da učitelj in sošolci ustvarijo kulturo sodelovanja, spoštovanja in medsebojne pomoči.
V šolah je v posameznih razredih precej nemira, med odmori kdaj tudi nasilja. Marsikje je v razredu kar nekaj otrok, ki ne znajo jezika, (še) niso vajeni sedeti pri miru in podobno, zato na negativne načine iščejo pozornosti in motijo pouk. Nemir vzame veliko energije vsem. Otroci se v takem okolju težko učijo. Učenci se počutijo varno tam, kjer so red, jasna pravila in prijaznost.
Pomemben je tudi odnos učitelja do učencev. Smo bitja odnosov in otrok se bo šole veselil, če bo čutil, da je v njej sprejet, slišan in spoštovan. Učitelj, ki zna pohvaliti trud, ki se zanima za učenca in ga spodbudi, ko mu ne gre, daje otroku krila. Neprijazne besede, stalno opozarjanje ali celo zasmehovanje v njem povzročijo strah in odpor. Raziskave kažejo, da si učenci več zapomnijo, kadar je v razredu varno in se počutijo povezane med seboj in z učiteljem.
Učencem veliko pomeni, če jih učitelj zjutraj pozdravi po imenu in se zanima, kako se počutijo. Učitelj, ki zna v pouk vnesti kanček humorja, ki dopusti, da se otroci sprostijo, ali zna učno uro začiniti z zabavno nalogo, pritegne pozornost in motivira za delo. Žal so učni programi zelo natrpani in učitelj hiti, da jih realizira.
So torej res za izgubo veselja do šole krivi le učitelji?
