Vprašanje škofu: Kaj bo z našim telesom po pokopu?
Vprašanje škofu: Kaj bo z našim telesom po pokopu?
Na vprašanje bralke odgovarja upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres.
Bralec Alojz sprašuje: »Ko molimo vero, med drugim tudi molimo »občestvo svetnikov, naše vstajenje in večno življenje«. Jezus je vstal tretji dan, kako pa bo z našim telesom, ko ga pokopljemo? Vemo, kam gre duša, kaj pa telo?«
Pri obravnavi takih vprašanj, kakršnega zastavljate, ne smemo dajati vtisa, da vemo več, kakor lahko vemo. Gre za stvarnosti, o katerih (še) nimamo nobene izkušnje. Podobni smo otročku pod materinim srcem, ki se pripravlja na vstop v svet, o katerem pa si ne more nič predstavljati. »Zdaj smo Božji otroci, ni pa se še pokazalo, kaj bomo« (1 Jn 3,2). Tudi apostol Pavel se je tega zavedal, zato je uporabljal pri- spodobe o zrnu in bilki ter njuni razliki. Kar sedaj poznamo, je samo stanje zrna, ne moremo si pa predstavljati, kakšna bo bilka, ki bo iz njega zrasla. Vsekakor nekaj čudovitega.
»Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti« (1 Kor 15,42). Med sedanjim načinom telesno-duhovnega življenja in telesno-duhovnim življenjem, ki nas čaka, je razlika, ki je ni mogoče verodostojno premostiti z nobeno domišljijo. »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo …« (1 Kor 2,9-10)
V resnici pa je človek enota: ne telo in duša, ampak utelešen duh oziroma poduhovljeno telo.
Pod vplivom grške filozofije si pogosto predstavljamo dušo v telesu kakor ptico v kletki. V resnici pa je človek enota: ne telo in duša, ampak utelešen duh oziroma poduhovljeno telo. Človeška duhovna duša in živo telo drug drugega predpostavljata. Ob smrti pa zaradi propada telesa duhovna duša ne more več opravljati vloge življenjskega počela in enotnosti, zato preneha biti utelešen duh. Telo se začne razkrajati in konča v razpadu kot vsaka neživa stvar.
Toda Stvarnik je »življenje ljubeči Gospod« (Mdr 11,26). »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega« (Mdr 1,13). »Svojih milostnih darov ne preklicuje« (Rim 11,29), zato ohranja človekovega duha za novo življenjsko delovanje v preustvarjenem novem svetu. KKC pravi, da po smrti duša »ostane v čakanju na to, da bi bila spet zedinjena s svojim poveličanim telesom« (997). Seveda moramo v zvezi s tem »čakanjem« upoštevati, da je »pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan« (2 Pt 3,8). K človekovemu duhu namreč spada, da je utelešen. Po domače bi lahko rekli, da stanje duše brez telesa zanjo ni »normalno«. Zato bo po Stvarnikovi volji ista duhovna duša spet oblikovala novo in odrešeno telesno-duhovno celoto, podobno kot to dela v sedanjem bivanju.
Po domače bi lahko rekli, da stanje duše brez telesa zanjo ni »normalno«.
Svoje upanje pa ne opiramo na umovanje o duši in telesu, ampak na Jezusovo vstajenje, zaradi katerega pričakujemo novo duhovno-telesno življenje, kjer bomo isti, ne pa enaki tistemu, kar smo bili pred smrtjo. Tudi Jezus je po svojem vstajenju isti, ne pa enak kakor pred njim. Isti bomo po svojem istem duhovnem »jazu«, ne pa po telesu. »Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek pa je iz nebes« (1 Kor 15,47).
Zemeljski človek se torej vrača v zemljo, novi, nebeški človek pa bo spet utelešen duh, vendar kot nova, preustvarjena, odrešena duhovno-telesna resničnost. »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Zato si voščimo veselo, upanja polno veliko noč!
