Lipe sprave

Lipe sprave

Manica Ferenc

Narava se ne pusti ne človeku, ki egoistično posega vanjo, ne režimom in vladam, sem pomislila, ko sem hodila po ulicah Beogra­da, kjer pravkar cvetijo lipe in opajajo zrak s svojim prepoznavnim vonjem ne glede na vse, kar se dogaja v državi. In dogaja se veliko: od protestov štu­dentov proti vladi in predsedniku Vučiču do korupcije, izseljevanja prebivalcev.

Prvič v življenju sem po velikem omahovanju in no­tranjem prerekanju s samo seboj šla na Dedinje, kjer v parku stoji Hiša cvetja, v kateri sta pokopana Tito in Jovanka Broz. Vsak v svojem marmornem sarkofagu. Ob strani so posajene rože, to pa je tudi vse - ni ne sveče, ne križa, ne... Obiskovalci se sprehajajo povsod. V sklopu objekta sta zastekljena prostora, kjer so razstavljene fo­tografije s Titovega pogreba, ki so se ga udeležili mno­gi politiki z vsega sveta, in naslovnice jugoslovanskih časopisov, revij s poročili o njegovi smrti. Zame še en pokazatelj, da so bili mediji režimski, za vse dediče tito­izma pa seveda pokazatelj »ugleda« pokojnega diktator­ja - no, te besede ne bodo izgovorili. Besede »diktator«, »fašist« uporabljajo za vse tiste, ki se jim ne pokoravajo.

Lipe cvetijo tudi v Ljubljani in pod svojo mlado kroš­njo nas je v nedeljo zvečer združila posebna lipa - Lipa sprave na ljubljanskih Žalah. Zbrali smo se na žalni slove­snosti na dan krivde, odpuščanja in sprave ter ob 80. oble­tnici konca druge svetovne vojne, da se, kot je v nagovoru dejala Mateja Pevec Rozman, »poklonimo spominu in izrazimo dolžno spoštovanje žrtvam vojne in revoluci­je; žrtvam, ki so jim bile hote in načrtno, premišljeno in sistematično kršene pravice in odvzeto človeško dosto­janstvo«. Žrtvam, ki jih še vedno ne moremo pokopati, kljub temu daje Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč sprejela sklep o pokopu in kostnici na ljubljanskih Žalah. Zakaj to ni izvedljivo? Preprosto zato, ker to (kako zanimivo!) preprečuje župan Ljubljane, po rodu Srb in prijatelj predsednika Vučiča, župan, ki misli, da je mesto in tudi pokopališče v njegovi lasti. Zanj naši osrednji mediji, tudi nacionalna RTV ne, ne bodo upora­bili besed, kot sta »diktator«, »samodržec«.

V tem ga seveda iz ozadja, pravzaprav kar javno, pod­pirajo in vodijo naši partijski nasledniki, ki se za nobeno ceno nočejo odpovedati svojim idejam in vplivu na živ­ljenje v državi, ki še vedno ni obsodila napak in zablod totalitarnega sistema in ostaja nedemokratična.

Naj zaključim z besedami Mateje Pevec, daje »Lipa sprave simbolni poziv k priznanju storjenih krivic, je tih in proseč, a jasen klic k zacelitvi ran, ki jih je s svo­jim mefistovskim mečem delitve zarezal v narodovo bit bivši totalitarni režim in s tem povzročil razdvojenost, ki traja žal do današnjih dni«.