Sem se ujel na nov avto?

Sem se ujel na nov avto?

Aleš Maver

Verjetno sem že kdaj omenil, s kakšnim veseljem sem nekdaj li­stal po pratikah. Seveda so me najbolj zanimale podobe svetnic in svetnikov, vendar se mi je oko rado ustavilo tudi v začetnem delu. Razen tega, da sem z žalostjo ugotavljal, koliko več cerkve­nih praznikov je prostih pri severnih sosedih, sem pogosto trčil tudi ob najbolj nenavadno ime med zapovedanimi prazniki pri nas. Moje pred­stave o božiču in Marijinem vnebovzetju so bile precej določne. Ravno tako sem vedel, kaj se skriva pod pojmom vsi sveti, čeprav sem se še pred kratkim moral hudo potruditi, da nisem začel samoumevno opletati z dnevom mrtvih. Pod telovim si v začetku nisem mogel zamisliti ničesar. Na določen način je vsebina tega velikega praznika zame še zmeraj po­krita s tančico skrivnosti.

Že dolgo pa se mi ne zdi več odmaknjena njegova zunanja podoba. V telovo sem se, ne da bi še do konca razvozlal ime, zaljubil ob prvem nepo­srednem srečanju. Morda je bilo »krivo« sovpadanje z naglim približeva­njem konca šolskega leta. Še bolj pa me je kajpak nagovarjala vsakoletna pisana procesija. Ob koncu sem od navdušenja rjovel drugo kitico zahval­ne pesmi, čeprav tehnično gledano sploh nimam posluha.

Za nazaj bi rekel, da je telovo v mojem osebnem verskem življenju opravljalo enako vlogo, kot jo je v življenju katoliških skupnosti. Ni ne­navadno, da gre za praznik, ki mu po svetu pripisujejo različen pomen. Najbolj ga čislajo ali so ga vsaj do včeraj čislali tam, kjer so katoličani živeli v sosedstvu drugovercev. Zato je tako močno zasidrano ravno v našem srednjeevropskem okolju. Znane so zgodbe iz versko mešanih švicarskih kantonov, kjer so protestantski sosedje ravno na telovo začutili potrebo po dovažanju gnoja ob pot, po kateri je šla katoliška telovska procesija. Ljubi katoliški sosedje jim niso ostali dolžni in so gnoj posebej prizadevno vozili na veliki petek, ki ga bolj cenijo protestanti. Dejansko pa telovska proce­sija izpostavlja številne stvari, ki katoličane razlikujejo od protestantov. V ospredje postavlja oltarni zakrament in ponese Jezusa v podobi kruha v prostore zunaj ozkega konteksta osrednjega bogoslužnega opravila. Če je »prava«, kar kipi od pisanih, po baroku dišečih oblačil, procesijskih svetilk ali razkošnih monštranc.

Ker so prav tovrstne pisane in vesele elemente mnogi začeli zavrača­ti kot znamenje praznoverja, ni čudno, da so delnice telovega v srednji Evropi (in s tem tudi v slovenskih deželah) narasle. Nekaj podobnega se je zgodilo meni v pubertetniških letih. Ker sem hotel jasno pokazati svojo pripadnost Cerkvi, ki sem se je kot mule z vsem srcem in vedno bolj okle­pal, mi je praznik svetega Telesa, kot ga imenujejo nekateri naši klasiki, s svojo bohotnostjo še posebej prirasel k srcu.

Seveda se časi spreminjajo. Pozunanjena vernost ježe zdavnaj postala očitek, zoper katerega ni učinkovite obrambe. Kot katoliško skupnost nas je tistih prvin naše vere, ki nas ločujejo od drugih, praviloma sram. Ob telovskih procesijah v bližnjih metropolah, kakršni sta Dunaj ali Munchen, za katere sem nekoč sanjal, da se jih bom udeležil, njihovi pri­reditelji danes pogosto zardevajo. Ali se zanje včasih skoraj opravičujejo. Tudi v meni ni več otroške samoumevnosti in samozavesti. Sprašujem se, ali nisem bil s svojim navdušenjem nad nebom in monštranco podo­ben punci, ki »pade« na nov model športnega avtomobila. Kljub temu ne bom imel preveč slabe vesti, ko bom tudi letos s svojim obupnim glasom brundal zahvalno pesem.