Turbulenca časa družine ne more zrušiti

Turbulenca časa družine ne more zrušiti

Ana Rupar

Milan Knep o položaju družine v sodobni družbi.

Zadnji konec tedna v maju bo v Rimu jubilej družin, na katerem se bodo združili družinski člani vseh generacij, od otrok do ostarelih. Ob tem jubileju in ob nedavnem mednarodnem dnevu družin smo v pogovoru z duhovnikom Milanom Knepom, ki je že vrsto let odgovoren za pripravo na zakon, osvetlili vlogo in vrednote družine v današnjem času.

Današnji način življenja je pojem družine zelo razrahljal. Kakšno mesto ima družina v sodobni družbi?

Najprej bi rad razumevanje družine postavil v kontekst. Če vzamemo zadnja tri tisočletja, vidimo, da gre za antagonizem med bibličnim in političnim pojmovanjem družine. Biblično pojmovanje, osnovni model, ki izhaja iz Mojzesove knjige – zapusti očeta in mater in se pridruži sozakoncu in bosta eno – je stalnica, temeljni aksiom, ki ga dograjujemo z novimi znanji. Vzporedno s tem pa že skozi vsa obdobja zgodovine teče politični model družine. Ta pa se spreminja. Francoski filozof Michel Foucault govori o t. i. biopolitiki, iz katere izhaja, da je cilj vsake oblasti, že od babilonskega kraljestva dalje, isti – nadzorovati in upravljati s telesi ljudi. Glede na to, kako to izvajati, se spreminjajo politični koncepti družine. In vsaka oblast ravna drugače od bibličnega izhodišča. Biblično izhodišče je oseba, ki išče globok, intimen odnos, zato je družina prostor najbolj intimnih odnosov, medtem ko nobena politika zadnjih 3000 let ne gleda na osebo, ampak na populacijo; zanima jih upravljanje teles preko osnovnih polj biopolitike.

Ali potem sploh lahko govorimo o pojmu tradicionalne družine?

Sam ga ne uporabljam, ker ga zamenjujemo. Imamo samo biblični pojem, ki je stalnica, nasproti pa stojijo biopolitični modeli, ki se skozi zgodovino spreminjajo glede na to, kako želi neka aktualna oblast upravljati z ljudmi za potrebe obrambnega, izobraževalnega, zdravstvenega ali katerega drugega sistema. Glede na te potrebe se modificira pojem družine.

Kakšna družina je v interesu trenutne oblasti?

Ne izgrajujemo več družine kot temeljne celice družbe, ker je težko obvladljiva. Želimo posameznika, ki ga obvladujemo. Družina je prostor intimnosti, vanjo ne moreš vdirati od zunaj. Sodobnim politikam pa je v interesu razgrajena družina, da oblast lahko prihaja v samo jedro družine. Zato se ustvarjajo razpoke, skozi katere lahko vdira ideologija.

Razgradnja družine se začne z agresivno kritiko patriarhata, ki slabi vlogo očeta in intimne odnose v družini. Pri nas se to izrazi v socializmu v sedemdesetih letih, ko se izvenzakonske zveze glede pravic izenačijo s poročenimi. To je eden od razlogov za velikanski upad porok – danes imamo tako samo tri poroke na tisoč prebivalcev, kar je med državami na zahodu na dnu.

Poleg tega se močno poudarja individualnost, izmišljujejo se nove kategorije ljudi. To najbolj nazorno pokaže obrazec LGB+, ki se mu vsake toliko časa doda še ena črka. Ta ideologija vključenosti je nasprotje družine. Namesto vključevanja v partnerski odnos in družinsko intimo, se danes omogočajo vključitve v ta prostor, ki ga oblast nadzoruje.

Kaj z vidika posameznika pomeni razgrajena družina?

Če samo pomislimo na 20. stoletje, čas prve svetovne vojne, špansko gripo, drugo svetovno vojno, velike gospodarske krize in tako naprej. Ne glede na vse so ljudje vedeli, da je družina temelj. O tem ni bilo dvoma. Vedno je bila prisotna zavest, da nas bo reševalo, če si bomo znotraj družine pomagali. Vedno si se imel kam zateči, imel si oporo v sorodstvu. Danes, ko je družina potisnjena na obrobje, pa se zdi, da smo zaradi atomizacije popolnoma sami. In tega je ljudi strah. Zato so težnje po evtanaziji. Drugo pa je ideologija, da je materinstvo izbira in se nikakor ne priznava, da je naravna težnja ženske, da postane mati.

Kako sodobni trendi individualizma, potrošništva in iskanja osebne svobode vplivajo na odnose znotraj družine?

Psihiater in psihoterapevt dr. Miran Možina pravi, da se resnica začenja v dvoje. To pomeni, da če hočemo rasti kot osebnost, morava kot par rasti v tej interakciji. A danes je velikanski pritisk na rast na osebni ravni. Danes poročen mož ali žena pogosto osebno rast išče sam/-a zunaj družine, s terapevti, vajami, treningi in podobno. To je moda, ki se podpira, programi se množijo. To je eden od nevidnih mehanizmov, kako razbiti to osnovno celico: obvladujem ljudi, zanje imam ponudbo, to mi prinaša neka sredstva, plačujejo se davki itn.

V jedru družine je medtem zid, kot da bežimo drug od drugega: dopoldan smo po šolah in službah, popoldan nas ločujejo in zaposlujejo različne dejavnosti, da telefonov in druge tehnologije niti ne omenjamo. Komu in kako to koristi?

Vlagateljem, centrom ekonomske moči. Oni prek teh vključujočih civilnih organizacij čistijo strugo, razgrajujejo prostor, rušijo vse ovire, ki bi se postavile kot moralne preko vere, narodnosti, nacionalne kulture. Vse te stebre, ki bi lahko kapitalu postavili meje in zavarovali lastno življenje, razgrajujejo pod ključem vključenosti.

Isti kapital, ki najprej poskrbi, da delate do petih popoldan ter vas intelektualno in fizično izžame, vam potem da ponudbe za otroke, da jih, ko ste izčrpani, peljete na dejavnosti, morda jim v roke potisnete še telefon, da lahko nekako zdržite do naslednjega dne. Sprevrženost te globalne politike pa je v tem, da proizvaja anomalije, zlasti pri otrocih, da je toliko zasvojenosti, debelosti, neaktivnosti, medvrstniškega nasilja, tekmovalnosti, neobvladljivosti šolskega sistema itd. Ko pa to udari ven, se javnost, šola in družba najprej obrnejo na starše. Za to, kako biti dober zakonec in dober starš, pa družba ne naredi ničesar.

Koliko sodobna družina še uspe biti, če uporabim besede papeža Frančiška, kraj srečanja in deljenja, kraj učenja ljubiti?

Biblični model je ravno to in v ta model verjamem. Na pripravah za zakon vse sodelujoče pare usmerjam, da biblično razumevanje družine okrepijo z vsem znanjem in osebnimi izkušnjami. Na koncu se namreč pokaže, da vsi ljudje, ne glede na to, v kakšni družbi živimo, temeljne stvari doživljamo enako kot pred dva tisoč leti. Ravno berem delo papeža Pija II. Zgodba o dveh zaljubljencih. Z besedilom, napisanim okoli l. 1440, se lahko poistoveti vsak zaljubljenec danes. Hrepenenje po edinosti, da bi živel globoko edinost s sorodno dušo, to se ni popolnoma nič spremenilo. To je stalnica, ki jo nagovarjamo.

Zato zavračam razne sociološke analize, da nas sekularizem pri tem ovira. To je samo na površju. Temeljno hrepenenje vsakega človeškega bitja je še vedno izraziti se in imeti nekoga, ki ti lahko posreduje svoj notranji svet. Papež Frančišek je v Amoris Laetitia starše izzval, da ni pomembno vprašanje, kje je ali kako je mojemu otroku, temveč kje je duša mojega otroka. Tu je naredil korak naprej od sodobne psihologije, ki na vseh področjih poudarja, da je treba najti stik s seboj. Papež to postavi še v duhovni kontekst: pomembno je, da v ta stik s seboj kličeš Boga.

V omenjeni apostolski spodbudi beremo, da je blagor družine odločilnega pomena za prihodnost sveta in Cerkve. Koliko se tega zaveda trenutna oblast z družinsko politiko, ob kateri družine ne čutimo opore?

V Sloveniji ni duhovne, sociološke in psihološke opore. Je pa opora v socialnih transferjih. Skozi desetletja boja različnih skupin, kot je Družinska pobuda, je država zasnovala neko oporo bibličnemu modelu družine. Ta opora je dragocena. Ampak klima tega ne podpira. Biopolitika slovenske aktualne vlade sistemsko razgrajuje družino. V temelju slabi družino, kot si jo je zamislil Bog.

Kakšna je vloga Cerkve pri krepitvi družinskih vrednot in kje so še neizkoriščene možnosti družinske pastorale?

Za Cerkev nikjer, ne med duhovniki, škofi, ne pri papežu, biblični model družine ni vprašljiv. Vsi se zavedamo, da je ne glede na spremembe in zakonodajo, ta model pravi. Ker se je papež Frančišek zavedal, da ljudje ne glede na ideologijo intimno to sprejemajo, je leta 2020 izdal dokument Katehumenatska priprava na zakon. Tukaj pa se zatakne. Če bi začeli delati na tem projektu, ki ga je papež lepo zastavil in razdelal, potem bi na dolgi rok lahko ogromno naredili. Vprašanje pa je, ali smo pripravljeni in sposobni proces peljati od začetka do konca. Vlagatelji se tega zavedajo in prek svojih mrež čistijo prostor za svoj dobiček. Mi pa se tega ne zavedamo dovolj, zato je včasih naš pristop preveč ideološki. Podajamo neke vzore, ne razvijamo pa programov. Vzori ne zadostujejo. Da se v tebi, v tvoji družini začne nek proces, moraš vstopiti v program. Rezerve Cerkve so velikanske, načelno to verjamemo, konkretno pa se ne lotevamo.

Treba bi bilo delati z otroki, posebej tudi s starši – ne glede na njihov status, ali so poročeni, ločeni itd. Tu je zelo dober ameriški program, ki sloni na dveh knjigah Neverjetna leta in Neverjetni učitelji. Gre za izjemna, zelo konkretna in uporabna vzgojna spoznanja, kako starše opremiti za povsem konkretne vzgojne situacije. Pomembno je tudi delo s pari, ne le z zakonci, sploh če se zavedamo, da se letno poroči 6.500 parov ali celo manj. Najmanj tretjina populacije je neporočena, zato bi morali vedno bolj nagovarjati pare in pripraviti program, kjer se bo vsak čutil zaželenega.

Kako pari, ki prihajajo k vam na priprave za zakon, vstopajo v zakonsko zvezo, kaj jim pomeni družina?

Na osnovni, eksistencialni ravni jim pomeni to, kar govori Sveto pismo. V praksi pa ostaja močan dvom, da to ni mogoče uresničiti. In ta dvom je realen, ker ga brez Boga v resnici ni mogoče uresničiti. Naj kot primer omenim razmišljanje že omenjenega slovenskega psihiatra, ki pravi: »Poskusi znova, spodleti bolje.« Trdi, da ni mogoče, da bi zakon sploh uspel. Pri tem se sklicuje na Samuela Becketta, ki pravi, da vse spodleti. Kar je res. Brez Boga spodleti.

Veliko parov pride zgolj s tem spoznanjem. To pa je problem. Nimajo izkustva, da bi jim Bog lahko pomagal. Večina stvari, ki jih odpiramo in so psihološke narave, so jim jasne. Ko pa spregovorimo o zakramentu, ne vedo, o čem bomo sploh govorili. Tu jih spodbudim z vprašanjem, kakšno vlogo ima Bog v življenju para: ali jo sploh ima, ali je sploh treba, da jo ima, in če jo ima, ali vedo, na kakšen način jo ima. Vse to je treba skrajno konkretizirati, da bi ljudje to začutili. In to delamo na tej pripravi.

Razlog za to je gotovo tudi umanjkanje pozitivnih zgledov. Danes so v modi t. i. vplivneži, med katerimi težko najdemo dober zgled zakonskega in družinskega življenja.

Ogromno škode naredi filmska industrija, ki je narejena v duhu razgradnje družine in si skoraj ne upa več predstaviti partnerski odnos, ki uspe. Tudi ljubezni sploh niso več zmožni dojeti, razumeti. To se lepo pokaže v romanu Kristalni čas Lojzeta Kovačiča, ki ima še krščanske korenine, izkustva pa ne. V osebni izpovedi išče dušo svoje žene. Zelo podrobno opiše vse, kar zadeva psihologijo, začetno kemijo, tankočutnost, o veri pa ne zna. V enem delu napiše, da je žena še nekako oprta na vero, a tega ne zna opisati, ker nima izkušnje.

S tako predpostavko pridejo tudi pari na pripravo. Zato v zakon vstopajo z rezervo, da verjetno ne bo uspel, in kalkulirajo, imajo predporočne pogodbe. Zato tudi odlašajo s poroko, se poročijo, ko imajo že urejeno skupno bivanje, otroke. Povsem druga zakonitost nastajanja zakonske zveze kot nekoč.

Kakšno prihodnost napovedujete družini, ali je trenutna biopolitika začetek njenega konca?

Na območju Republike Slovenije je bilo v zadnjih dvesto letih enajst različnih državnih tvorb, vsaka od teh je imela ambicijo, da bo trajna, a vemo, da ni bila. Nimamo nobene znanstvene, kulturne, športne ali druge ustanove, ki bi kontinuirano delovala od Prešerna in Slomška pa do danes. Zakaj? Ker vse to temelji na človeških pobudah. Le dve instituciji sta trajni: zakon in družina ter Cerkev. Kar govori, da njune korenine segajo globlje od empiričnega, sekularnega ali sociološkega prostora in jih turbulenca časa ne more nikoli porušiti.

Zato tudi zaročencem na prvem srečanju vedno povem, da je njuna odločitev za zakon in družino nekaj najbolj smiselnega. Ker potrjujeta, kar čutita, da je ustanovitelj teh dveh ustanov Bog. Zato bo to vzdržalo vse turbulence časa. In zato se je smiselno usposabljati, da bi razumeli, izboljševali in rasli v tem.