Post od mesa ali spreobrnjenje srca?
Post od mesa ali spreobrnjenje srca?
Vsako leto se na začetku postnega časa spomnim na dogodek, ko sem bil še srednješolec in smo se na srečanju mladinske skupine pogovarjali o pomenu in smislu posta ter o odpovedi mesu. V razgreti debati je nato eden od udeležencev »zadel« žebljico na glavico, ko se je pohvalil, da je post zanj najboljše obdobje v letu, saj pri njih doma ob postnih petkih res ne jedo mesa, ker mama v ribarnici nakupi rib, rakcev in školjk
…
Seveda, ko postane bistvo posta zdržek od mesa … Ali pa, ko postane post zgolj neka asketska vzdržnostna disciplina, v kateri bom skušal dokazati sebi in morda tudi drugim, da zmorem zdržati 40 dni brez alkohola, cigaret, sladkarij, televizije, branja novic … Zakaj? Zato, da se bom lahko potem pred drugimi ali pa vsaj sam pri sebi hvalil, kaj zmorem, potem pa se bom na veliko noč nažrl potice in ostalih sladkarij tako, da bom še komaj dihal, spet prižgal cigareto ali pa se napil do pozabe …?
Mogoče pa bi bilo dobro, če si pogledamo, kaj je tisto, kar nas dejansko oddaljuje od Boga, od bližnjih in ne nazadnje tudi od nas samih, in kaj lahko naredimo na tem področju. Da na primer namesto klikanja po novicah kliknemo na Božjo besedo dneva, jo preberemo, premišljujemo in nosimo v srcu? Da si v vrvežu in tempu vsakdana zavestno vzamemo čas za trenutke v tišini z Gospodom, v želji in prošnji, da bi poglobili odnos z njim, da bi mu bolj odprli svoje srce, da bi si, ne nazadnje, upali spraševati Gospoda, kakšna je njegova volja zame, za nas v današnjem času, v tem svetu … Zveni preveč poduhovljeno ali prenapeto?
Mogoče pa bi bilo dobro, če si pogledamo, kaj je tisto, kar nas dejansko oddaljuje od Boga, od bližnjih in ne nazadnje tudi od nas samih, in kaj lahko naredimo na tem področju.
Mogoče pa je postni čas vendarle priložnost, ko lahko preverim, ali me moja molitev resnično odpira Gospodu, ali je še vedno osredinjena zgolj na prepričevanje Gospoda, naj se že končno usmili mene in mojih potreb. In če že govorimo o postu od mesa, potem je verjetno najpomembnejši post od enega čisto mičkenega koščka mesa, ki je sicer precej gibčen in oster in leži v naši ustni votlini …
Tega koščka mesa, predvsem samega gibanja, opletanja in brušenja z njim se precej težko vzdržimo, kljub vsem Jezusovim spodbudam, naj ne bomo zazrti v iver v bratovem očesu, ampak naj se najprej soočimo z brunom v lastnem. Ne preseneča Jezusova trditev, da »iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6,45). Da bi pa ta naša usta prinašala v svet lepo in dobro, se mora naše srce hraniti z Besedo, evharistijo, pristnimi in odprtimi odnosi z bližnjimi; mora pa biti tudi pripravljeno ponižno in hvaležno sprejemati odpuščanje v zakramentu Božjega usmiljenja in to odpuščanje naklanjati tudi drugim …
In če že govorimo o postu od mesa, potem je verjetno najpomembnejši post od enega čisto mičkenega koščka mesa, ki je sicer precej gibčen in oster in leži v naši ustni votlini …
Mogoče pa je lahko tudi to eden od smislov našega posta: »da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma« (Iz 58,6) – tiste spone, ki so nas zvezale v zamero ali celo neodpuščanje. Da si to priznamo, začnemo moliti po tem namenu, predvsem za osebo, s katero nas vežejo spone zamer ali celo sovraštva. S klicanjem Svetega Duha, naj nakloni milost odpuščanja, milost pobotanja, milost sprave … Če že ne z drugim, pa vsaj v mojem srcu.
Ne nazadnje je to vabilo tudi letošnjega svetega leta – da bi se moje srce še bolj obrnilo h Gospodu, k bližnjim, da bi prišlo do resničnega spreobrnjenja. Tega prav gotovo ne bomo dosegli zgolj z odpovedjo mesu ali romarskim vstopanjem skozi svetoletna vrata, ampak predvsem z odpovedjo svoji trmi, zakrknjenosti ali napuhu in z vstopanjem v Božje srce, to je z neprestanim obnavljanjem zavedanja, da ima Bog mene in vse nas zares neskončno rad. To je resnica, ki nas v postu zares vabi k spreobrnjenju.
p. Andraž Arko