Nagovarja me misel, da je Bog v preteklosti, ob vodenju Izraelcev iz suženjstva v svobodo, Mojzesu na gori razodel postavo, se pravi to, kar naj bi delal človek, v današnjem odlomku pa Jezus na ravnini razodeva to, kaj dela Bog. Jezus, ki bo v svojem trpljenju osovražen, izgnan, ozmerjan, zavrnjen in lačen, je solidaren z nami in se istoveti z nami, kadarkoli se znajdemo v podobnem položaju. Nam je to pogosto nerazumljivo in nesprejemljivo, ker si želimo, da bi bil Bog z nami in nas reševal »po naše«. Težko nam je razumeti in še težje sprejeti, da to, kar je v naših očeh vredno izogibanja za vsako ceno, Jezus postavi kot nekaj, kar ima v očeh ljubečega Očeta veliko vrednost.
Med dvema možnostma
Med dvema možnostma
Čeprav so nam verjetno najbolj znani blagri, ki jih predstavi evangelist Matej v petem poglavju svojega evangelija, kjer z njimi začne Jezusov t. i. govor na gori, pa to ne pomeni, da je Matej edini, ki jih omenja. Današnji evangeljski odlomek nam namreč prinaša Lukovo verzijo iste Jezusove modrosti.
Ob vsaj približno pozornem branju Lukovega evangelija od začetka pa do tega odlomka smo se lahko že navadili na dve temeljni drži, ki ju moramo zavzeti, ko iščemo sporočilo nekega odlomka: prva je ta, da Bog neprenehoma preseneča in spreobrača naša človeška gledanja in razmišljanja, druga pa, da je Bog ljubeč do vseh svojih otrok. Kaj lahko s pomočjo teh dveh vodilnih misli najdemo zase v današnjem odlomku?
Ne glede na to, kaj imamo ali česa nimamo, v resnici vsak od nas ves čas stoji pred obema možnostma: bom izbral imetje, moč in videz ali uboštvo, služenje, skromnost in ponižnost? Da bi lahko dopustili Bogu, da nas vedno znova spreobrača!
