PROTI TOKU

Proti toku

Rojen in krščen sem bil leta 1970.

Leta 1990 je umrl Ivan Janež, duhovnik, ki meje krstil in me pripravil na birmo. Oktobra 2009 mi je umrl oče in kako leto za njim še stric Pa­vle, moj krstni in birmanski boter. Konec maja leta 2022 mi je umrla mama, dva meseca za njo pa še teta Anica, ki je prav tako bila moja krstna botra.

V začetku lanskega leta, kmalu po mojem rojstnem dnevu, meje tako spreletela misel, da so umrle vse priče mojega krsta. Ni več tistih dveh, ki sta me spočela in rodila, ni več tistih dveh, ki sta me držala v naročju pri krstnem kamnu in ni več tistega, ki me je krstil v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Nikogar ni, ki bi lahko pričal, da sem bil krščen.

Če ne že prej, je torej sedaj nastopil skrajni čas, da sam pričujem o svojem krstu. In to ne z izpiskom ali fotokopijo krstnega lista, niti ne s podatki v članku, ki ga pišem in ga vi berete, ne le z besedo, z izjavo, da sem, kar sem, temveč samo in zgolj z življenjem, ki ga živim in ki pokaže, ali v resnici sem, kar naj bi bil in kar pravim, da sem. Z življenjem, ki so mu priče vsi, s katerimi tako ali drugače pridem v stik. Z življenjem, ki ni le nekakšen eksistencialni oklepaj, ki se konča z napisom na nagrobniku: od-do, temveč z življenjem iz krsta in v krstu. Iz Božje ljubezni in v Božji ljubezni. V življenju iz Kristusa. In v Kristusu, s Kristusom in po Kristusu...

Ne vem, morda nas je nehote zavedel sam Janez Krstnik, ki je svoje poslanstvo vršil v vodah reke Jordan, da ljudje (zmotno) mislimo, da z rojstvom zabredemo v »reko življenja«, ki nas potem s svojim tokom po bolj ali manj urejeni strugi, kjer nas čakajo brzice, slapovi in slepi rokavi, odnese do izliva v »morje večnosti«, kjer se pridružimo vsem, ki so bredli in plavali z nami in pred nami in kjer bomo po­čakali še vse, ki bodo pribredli in priplavali za nami.

A naj spomnim, da se Jordan izlije v Mrtvo morje: v gosto, slano in smrdečo mlakužo. Morda nas samo rojstvo res usmeri, da bi šli s tokom, a vršilci dolž­nosti Janeza Krstnika (beri: duhovniki) nas s krstom obrnejo proti toku. Naša smer ni izliv, temveč izvir. Zato tudi je z leti pot vse težja in težja: struga je vse ožja in padec vse bolj strm, vse manj nas je, ki še zmoremo pot, voda je vse bolj mrzla, a tudi vse bolj čista. Če hočeš piti iz izvira, moraš priti do izvira. Pri krstu umre stari človek, namenjen h koncu, da se rodi novi človek, namenjen k večnemu začetku.

S krstom umremo toku, da bi živeli izvirno.

Gregor Čušin