Pričevanje mame in sina: za vsak dar življenja se je vredno boriti

Pričevanje mame in sina: za vsak dar življenja se je vredno boriti

Predvsem pa je neutruden pričevalec o lepoti in krhkosti življenja, o veri in upanju. In če predvsem njegova mama Milka ter tudi oče Celestin ne bi bila tako pogumna in odločna, kot sta bila pred slabimi petdesetimi leti, ne Marka ne vseh njegovih talentov, dosežkov in odlik danes ne bi bilo. Na letošnjem festivalu Stična mladih sta Marko in njegova mama prvikrat skupaj razkrila, kaj se je dogajalo med nosečnostjo in koliko pritiskom je bilo treba kljubovati, da je gospa Milka lahko rodila svojega prvorojenca.

Vsak od nas je zares dragocen

Pred začetkom glasbeno-pričevalskega srečanja je Marko izrazil željo, da bi kljub težki temi z njega vsi odšli bolj veseli in polni upanja. »Predvsem pa, da bi razumeli, da je vsak od vas zares, zares dragocen.« V nadaljevanju pričevanja, ki so ga naslovili Zakaj splav enega otroka splavi več generacij?, je poudaril, da življenje velikokrat jemljemo preveč samoumevno, na lahko. »To, da danes tukaj sedim, govorim, pojem, je enostavno čudež. Ne morem reči drugače. To je posledica milosti in odločitve v trenutku zelo velike stiske.«

Markovi starši, predvsem mama, so se morali že med nosečnostjo boriti za njegovo življenje. Oče Celestin je doma iz afriške dežele Burundi. Ko je v 70. letih prišel v Slovenijo, je zaradi svoje temne polti kar precej izstopal. Niso bili vsi navdušeni nad tem, da se je zaljubil v Slovenko in da želita otroka, ki ga je ustvarila njuna ljubezen, obdržati. Nadaljevanje pa je ob popolni pozornosti in spoštljivi tišini poslušalstva ganljivo ubesedila mama Milka.

Sama iskala pot do zakramentov

Milka se je rodila kot deseti otrok, imela je šest bratov in tri sestre. V tako številčni družini je bilo zelo živahno. Skoraj nikoli niso bili vsi skupaj doma. Starostna razlika je bila velika, Milka ni bila prav tesno povezana s starejšimi brati. Odnosi niso bili poglobljeni. Prvi cilj družine v zahtevnih časih po vojni je bilo preživetje, študij vseh otrok ni bil mogoč.

Pred vojno je družina veljala za verno, po vojni pa je Milkin oče, ki je delal v drugem kraju, nekega dne prišel domov in povedal, da ne smejo več hoditi v cerkev. V njeni družini tako niso več prakticirali vere. Nekoč so jo vprašali, ali je že bila pri svetem obhajilu, a ni vedela, kaj je to. Dejali so ji, da če ne bo pri obhajilu, se ne bo mogla poročiti. Tega pa si je še kako želela. Sama je stopila do župnika in po pripravah na pol skrivaj, ne da bi oče vedel, prejela prvo sveto obhajilo. Podobno se je zgodilo čez nekaj let, ko je prejela še zakrament svete birme.

Čustva zmagala nad razumom

Leta so tekla in vpisala se je na fakulteto. Nekoč jo je prijateljica povabila na praznovanje svoje diplome. Tam je spoznala temnopoltega Celestina. Začela sta se dobivati, postala prijatelja, kasneje tudi več kot to. »Po določenem času sem začela razmišljati, da se to ne bo dobro končalo. Povedala sem mu, da ne moreva nadaljevati najine zveze. Razšla sva se. Nato sva večkrat spet prišla skupaj in se večkrat razšla. Neka sila naju je vlekla skupaj.«

Nekoč je Celestin prišel k njej v študentsko naselje, ni bilo več preprek in zavor. »V ljubezni sva šla do konca. Bilo je edinkrat, čeprav sem si resnično želela iti v zakon čista. Po določenem času sem ugotovila, da z mano nekaj ni v redu. Šla sem na pregled, zdravnica je potrdila, da sem noseča. Tla so se mi zamajala pod nogami. Življenje se je obrnilo na glavo. Začela sem se spraševati, kako bom povedala doma, sorodnikom, prijateljem. Kako bo s študijem? Nisem vedela, kaj naj naredim. Bilo mi je zelo, zelo težko.«

Po glavi so ji švigale take in drugačne misli ter želje. Želela si je, da bi zamižala in te situacije ne bi bilo več. A v življenju ne gre tako. »Čas je mineval, spraševala sem se, komu naj zaupam, razodenem svojo stisko.«

Bližnji so jo nagovarjali k splavu

Najprej se je zaupala prijateljem, ki so ji stali ob strani. Nato je svoje dvome razkrila mami, ki je bila ob novici neskončno žalostna. Nekatere družine bratov in sester so ji obrnile hrbet, ji rekle, da pri njih ni več dobrodošla. Nekateri so ji branili, da bi rodila Marka in se poročila s Celestinom. Odkrito so ji svetovali splav. »Tvoje življenje bo rešeno, če boš to naredila. Vse je še pred tabo. Kako boš povedala očetu?«

Celestin je bil ob tem jezen, užaljen, prizadet. Kako lahko nekdo od naju zahteva, da ubijeva najinega otroka? Tega preprosto ni razumel. On ni imel nobenih pomislekov: to je najin otrok, ti boš rodila, to je to, je govoril.

»Po vseh dnevih joka in brezupa sem se začela spraševati: Kaj pa vera, kaj pa Bog? Gre za življenje mojega otroka. To je moje meso in moja kri. Moje življenje. Odločila sem se, da otroka rodim. Po tej odločitvi je marsikaj odpadlo. Naj se zgodi, kar se hoče, sem si mislila. Odprla se je neka svetloba, olajšanje. Bog, ti mi boš pa stal ob strani.«

Odločitev, ki jo je postavila na prag domače hiše

Očetu je bodočega moža predstavila skupaj z njegovim prijateljem. Celestina je oče le opazoval, bil je sicer prijazen, postregel jima je. Čas je tekel, ni mogla več čakati z naznanitvijo novice, kaj novice, tektonskega premika v družini, tudi očetu.

»Neko soboto sem prišla domov, dala na mizo Celestinovo sliko in dejala: »Oče, s tem človekom se bom poročila.«  Pričakovala sem vse. Vpitje, udarce … Oče pa je obnemel, nekaj brundal pri sebi. Pri nas je bil tudi njegov brat, ki pa je pripravil hudo uro. Vse mogoče me je spraševal, mi grozil. Jaz sem trdno stala na svojem stališču, mu odgovarjala, kar sem v tistem trenutku znala in zmogla. Oče je v nekem trenutku dejal, naj grem od doma. Da ne smem več živeti tam. Mama ni nič rekla, le nemo je stala ob strani. Pobrala sem nekaj svojih stvari in razmišljala, kam naj grem.«

Spomnila se je na svojo birmansko botro. Potrkala je na njena vrata in povedala, v kakšnem položaju je. Brez besed so jo sprejeli. Tisto noč je prespala pri njih. Kasneje so ji na pomoč priskočili prijatelji. Iskala in našla je službo, pravi, da tudi z Božjo pomočjo.

Prišli so tudi tisti, ki so bili proti rojstvu

Negotovost je bila vsaj na začetku zvesta spremljevalka študentskih staršev brez domače podpore. So se pa znova izkazali prijatelji, ki so ji pomagali s skromnim kotičkom. Po poroki sta s Celestinom zaživela skupaj v majhni sobici s kuhinjo. Stranišče je bilo kar zunaj, na mrazu.

»Ampak midva sva bila srečna v pričakovanju najinega otroka. Prišel je dan, ko se je napovedal Marko. Rodila sem – presrečna. To je bil res poseben dan. Nagrada za vse skrbi in bolečine. Prišli so ga pogledat tudi tisti, ki so bili proti, da bi se rodil. Malo iz radovednosti, kako je videti. Malo pa tudi zaradi tega, ker so se sprijaznili s tem, da lahko človek pride na svet, če je zaželen in pričakovan z vso ljubeznijo.«

Vredno je vztrajati!

V družini Nzobandora ni bilo vse idilično. Bile so težave in preizkušnje, skromno življenje. A življenje je teklo naprej in okolica je Celestina počasi začela sprejemati.

Gospa Milka je zbranim v polni dvorani položila na srce: »Po tej izkušnji vidim in vem, da se splača vztrajati. Če se bo kdaj karkoli zgodilo vam, vašim prijateljem ali znancem, nikoli ne obupajte! Poiščite pomoč. V tem času je več možnosti zanjo kot pred skoraj 50 leti. Danes lahko rečem le Bogu hvala za vse,« so bile besede, pospremljene z glasnim in dolgim aplavzom mladih.