KAKOR V MAMINEM NAROČJU
Kakor v maminem naročju
Kaj sta krščanska meditacija in krščanska kontemplacija.
Naša krščanska molitev je najprej pogovor z Bogom. Iskren, zaupen pogovor, ko lahko pred Gospoda prinesemo vse svoje stiske, dvome, strahove, svoje veselje, svojo hvaležnost in vse svoje neštevilne prošnje.
»V molitvi Boga tudi slavimo, častimo, se mu zahvaljujemo, ga občudujemo, povzdigujemo in se ob tem zavedamo, da je On velik, mogočen, vsemogočen,« pravi jezuit p. Mio Kekić. »Ko beremo Božjo besedo in premišljujemo o Bogu, je to meditacija. Je preprosto premišljevanje o vsem, kar je povezano z Bogom. O zgodovini Božjega ljudstva, vse Cerkve in s tem tudi nas, ki smo razširitev tega izvoljenega Božjega ljudstva. Ko premišljujemo, kaj vse je Bog delal za nas, kaj dela in kaj vse bo še storil za nas, kaj nam obljublja, je to meditacija, premišljevanje.«
V meditaciji, ki je neločljivo povezana z globokim izkustvom Božje navzočnosti, poglabljamo svojo vero, odnos z Bogom in se poskušamo še bolj odpirati njemu, da bi nas vodil, da bi nas on oblikoval po Božji besedi.
Počivam v Božji navzočnosti
Še globlji način premišljevanja o Bogu je kontemplacija, ko se molivec brez besed osredini na globoko duhovno povezanost z Bogom in občutenje Njegove navzočnosti »Če gledamo, kako so molili prvi kristjani, puščavniki, menihi, je to meditacija ob Božji besedi in ta najstarejša metoda se imenuje lectio divina. Razvila se je iz potreb kristjanov, ki so poglabljali svojo molitev z branjem Božje besede,« pove p. Mio in razloži, da ima lectio divina več stopenj, najpogosteje štiri. »In zadnja stopnja je contemplatio – zrenje; ko počivam v Božji navzočnosti, počivam v učinku molitve. Sprejemam, notranje okušam Njegovo navzočnost, ljubezen, milino, dobroto. Nimam več potrebe kaj povedati, zdaj je moje srce odprto, razgrnjeno pred Bogom in ga občuduje. Počiva v Bogu.«
Tako kot majhen otrok počiva v maminem naročju, zre v svojo mamo, jo občuduje in se prepušča njenemu varnemu objemu. Ali kot pravi psalmist: Kakor otrok v naročju svoje matere, se je moja duša umirila v Tebi, moj Bog (prim. Ps 131,2).
Domišljija kot pomoč
O meditaciji in kontemplaciji piše v svoji knjižici Duhovne vaje tudi sv. Ignacij Lojolski. V primerjavi z drugimi krščanskimi avtorji on izrecno poudarja domišljijo kot pomoč pri vizualizaciji dogodka, razloži p. Mio. »Ko meditiram ob svetopisemskem odlomku, si v domišljiji predstavljam kraj, kjer se dogodek odvija, ljudi, ki v odlomku nastopajo, kako so oblečeni, poslušam njihov pogovor, gledam, kaj počnejo, lahko začutim tudi vonjave in podobno. Uporabim torej domišljijo in vključim vse svoje čute, vse svoje zmožnosti doživljanja in zaznavanja, da se prebudi srce. Potem, kot pravi Ignacij, spontano odgovarjam, kakor mi srce narekuje. Če premišljujem na primer Jezusovo rojstvo, se lahko pogovarjam z Marijo, Jožefom, prosim ali častim Jezusa, se pogovarjam tudi s pastirji.« Po besedah p. Mia je takšna kontemplacija v duhu tistih Jezusovih besed, ko je rekel, da če ne postanemo kakor otroci, ne moremo vstopiti v Božje kraljestvo. »Postati moraš kakor otrok. Majhen, preprost, z bujno domišljijo, se prepustiti srcu, da lahko dojemaš Božje resničnosti in vstopiš neposredno v stik z Bogom.«
Vaja dela mojstra
Meditacija in kontemplacija nista pridržani samo izkušenim molivcem. »Je pa res, da vaja dela mojstra in bolj ko se nekdo poglablja, več mu Bog lahko da. Vse to je milost. In bolj ko vztrajamo, se poglabljamo, bolj nam je lahko ta milost dana,« je prepričan p. Mio in ob tem dodaja, da sta meditacija in kontemplacija nekaj, kar je v človeku. »Vsak človek poglobljeno razmišlja, meditira in tudi kontemplira, čeprav se tega morda ne zaveda. Saj je že gledanje filma, ki nas pritegne, neke vrste kontemplacija, zrenje. Ko gledamo, občudujemo nekaj lepega, ganljivega, nas to prevzame. Lahko je to film, gledališka predstava, dober koncert. S temi različnimi vsebinami se polni naše srce. To je človeška meditacija. Ko pa gre za krščanske vsebine, za Božjo besedo, Sveto pismo, premišljevanje Jezusovega življenja, pa govorimo o krščanski meditaciji in kontemplaciji,« zaključi svoje razmišljanje p. Mio Kekič.