Meja med gorečnostjo in fanatičnostjo

Meja med gorečnostjo in fanatičnostjo

Žal res velikokrat zamenjujemo gorečnost in doslednost na eni strani in fanatičnost na drugi. Versko mlačni Italijani, ki ne hodijo v cerkev, se menda izgovarjajo, da so katoličani, vendar ne fanatiki (Sono cattolico, ma non fanatico). Torej naj bi bili vsi »nedeljniki« fanatiki? Podobno se zlorablja tudi oznaka nestrpnosti. Kdor ni skeptik (vsesplošni dvomljivec), ampak je prepričan v določena stališča, naj bi bil na tem, da postane nestrpnež. A to še zdaleč ni res. Jezus ni bil dvomljivec, pa je bil »krotak in iz srca ponižen«. Bil je tudi »goreč« za božjo hišo (prim. Jn 2,17). Sekularizacijo, se pravi potiskanje vernosti v zasebnost in obrobnost, nekateri zagovarjajo s potrebo po strpnosti v družbi, kar pa je vse prej kot strpnost. Če drugega silim, da skriva svoja prepričanja, sem sam prvorazredni nestrpnež.

Jezus pričakuje od svojih učencev, da ga javno priznavajo pred ljudmi in zanj pričujejo. V Knjigi Razodetja se obsoja mlačnost. »O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Tako pa, ker si mlačen in ne vroč in ne mrzel, te hočem izpljuniti iz svojih ust« (Raz 3,15-16). Brezbrižnost in vsesplošna popustljivost (permisivnost), kjer ni več jasno, kaj je prav in kaj narobe, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je res in kaj ni res, vodi v razkroj skupnih vrednot in zavez.

Kje se potem začne fanatizem? Z vsiljevanjem. Fanatik druge sili, da sprejmejo njegovo prepričanje. Vsiljuje ga in mogoče celo grozi, a grožnja je oblika moralne prisile. Seveda ni vsako opozorilo pred nevarnostjo že grožnja. Fanatiku je bolj malo mar, ali koga prepriča, bolj mu gre za to, da ga »ujame«. Vera in morala pa sta področji, kjer je svobodni pristanek osnovni pogoj za njuno pristnost. Zato je vsaka izsiljena vera ali krepost kratke sape, predvsem pa ne vzdrži v preizkušnji.

Gorečnost in požrtvovalna zavzetost za vrednote, v katere verjamemo, je znamenje naše pristnosti in iskrenosti. Za to, kar nam je najbolj sveto in dragoceno, si lahko samo želimo, da bi ga tudi drugi kot takega doživeli in zato svobodno sprejeli. Zato jih lahko drugim »predložimo«, kakor so pred časom rekli francoski škofje. Ne more nam biti vseeno, ali ljudje poznajo Jezusa Kristusa ali ne, ker sami nismo brezbrižni do njega, ampak srečni in veseli, da ga poznamo. Iz gorečnosti naredimo vse, da bi tudi drugi našli to veselje.

Za oznanjevanje se najprej usposobimo, da lahko razumno ubesedimo svoje prepričanje. Ni prepričljivosti brez razumnosti. Druga plodna zahteva pri oznanjevanju je pričevanjska iskrenost in pristnost. Tretja pa je spoštljivost. Sicer pa je že pred dvema tisočletjema apostol Peter naročal svojim vernikom: »Pač pa Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas, vendar krotko in obzirno« (1 Pt 3,15-16). Fanatiku še posebej manjka to zadnje.