V R N I T E V

Vrnitev

Bi verjeli, če bi slišali, da je osem mladih, starih od 19 do 27 let, v zadnjih dveh mesecih v isti župniji zaprosilo za krst? Ne kot skupina, ampak vsak iz svojega razloga. Tudi meni se je zdelo neverjetno, ko sem to slišala iz ust župnika v Amsterdamu na poletnem forumu v nemškem Altöttingu.

Prihajajo mladi, ki niso imeli stika s Cerkvijo, niso jezni nanjo, nimajo zamer ali slabih izkušenj, čutijo pa, da Bog je, čeprav njihovi starši niso hodili v cerkev. Tudi Francija zaznava ta čisto novi trend. 7.135 krstov odraslih so imeli letos za veliko noč, lani 5.463, predlani 4.300, 3.600 leta 2021 ... Sekularizirani državi, kjer so se cerkvene klopi spraznile že pred prelomom tisočletja, sta dosegli svoje dno in prihaja do točke preloma. Dodaten pritisk, ki ljudem zastavlja vprašanja o lastnih koreninah in kulturi, je intenzivna islamizacija v zahodnem svetu. Tudi ob škandaloznem odprtju olimpijskih iger se je v svetovni javnosti zgodil nek premik; ljudje ne želijo več pritrjevati ponorelemu egocentričnemu liberalizmu, so proti in niso več tiho.

»Anksiozna generacija«, kot je mlado generacijo označil eminentni ameriški psiholog Johnatan Haidt, ima povečano potrebo po skupnosti. Odkar se je pojavil pametni telefon, v družbi prijateljev preživijo 65 odstotkov manj časa. Influencerji, videoigrice, boti niso resnična družba, o čemer lahko več preberete v pogovoru z režiserjem Klemenom Dvornikom v Naši družini. Vse to povečuje tesnobo, občutek izgubljenosti, več je samopoškodovanja, samomorilnih misli. Haidt, ki se opredeljuje kot ateist, pravi, da se izguba vernosti drastično pozna družbi kot celoti. Ugotavlja, da se je tesnoba občutno bolj povečala med neverujočimi otroki kot med tistimi, ki imajo versko vzgojo, hodijo ob nedeljah k maši oz. k obredom drugih verskih skupnosti. Tudi zato je tako pomembno, da otroci obiskujejo verouk in se vključujejo v župnijsko skupnost.

Toda kako oddaljene mladostnike ali odrasle otroke privesti nazaj v Cerkev? Tega vprašanja se je lotil Brandon Vogt v knjigi Vrnitev, ki je izšla pri založbi Družina. Najprej opredeli razloge za odhod: mladi se oddaljijo z odraščanjem, ker v župniji ne najdejo prave družbe, se ne čutijo dovolj duhovno nahranjeni in za svoja bivanjska vprašanja ne najdejo pravih odgovorov. Ne strinjajo se s spolno moralo ali pa so jih odvrnile zlorabe in škandali … Vogt je neizmeren optimist in pravi, da bitka še zdaleč ni izgubljena. Najprej si moramo sami odgovoriti, zakaj zares verujemo. Najpomembneje je, da se zavemo, da smo ustvarjeni po Božji podobi in živimo za večnost. Poda več preprostih predlogov, kako začeti pogovor o tem, zakaj se oddaljujejo od vere, kajti to je točka, kjer jim je treba prisluhniti in jih slišati. Zavedajmo se tudi, da nismo popolni, niti kot starši niti kot verniki.

V resnici nas vrnitev ne bi smela čuditi. Besede: »Gospod, h komu naj gremo, besede večnega življenja imaš,« ki jih izreče apostol Peter in jih poslušamo te dni, toliko bolj držijo v našem času. Navsezadnje je Cerkev v dvajsetih stoletjih preizkusila svoj preventivni vzgojni program (deset zapovedi) in je jasna tudi glede končnega smotra našega bivanja.