Bog in politika
Bog in politika
Ko spremljamo burno dogajanje pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, vidimo, kako se njeni akterji iz tega ali onega razloga javno sklicujejo na Boga. Resda so ameriške razmere precej drugačne od evropskih, sploh slovenskih, pa vendarle: Kakšen je vaš pogled na vstopanje Božjega v politično tekmovanje? Mirč
Takega izključevanja vere pa v Ameriki niso poznali. Izraz »zid ločitve« (a wall ofseparatiori) je sicer uporabil Th. Jefferson v svojem odgovoru baptistom v Danburyju 1. januarja 1802. Namen ameriške »ločitve« ni izključevanje vernosti iz javnosti - kar nujno vodi v nestrpno podcenjevanje, omalovaževanje in prezir - ampak zagotovitev polne svobode in spoštovanje vernosti. »Z vami verjamem tudi jaz, da je religija stvar, ki poteka izključno med človekom in njegovim Bogom; da človeku ni treba nikomur opravičevati svoje vere ali svojega bogočastja; /.../ z najvišjim spoštovanjem gledam na dejanje celotnega ameriškega ljudstva, ki je izjavilo, da njegov zakonodajalec »ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi se nanašal na ustanavljanje kake religije ali prepovedoval njeno svobodno udejstvovanje« s čimer je torej zgradilo zid ločitve med Cerkvijo in državo«. Ameriški prvi ustavni amandma, na katerega tu misli Jefferson, zagotavlja popolno svobodo vere in drugih prepričanj brez kakršnega koli diskriminatornega poseganja države vanjo. Nič več. »Ločitev« po francosko in »ločitev« po ameriško sta kakor dan in noč. Američani so navzočnosti vere v javnosti vajeni in v tem ne vidijo več, kakor je treba. Tam ni tako kot v Sloveniji 11. maja 1999, ko so bili prevajalci v zadregi ob Clintonovem vzkliku: »God bless Slovenia!« (Bog blagoslovi Slovenijo!) Bili smo vzgojeni v duhu ločitve po leninistično in so nam s tem dodobra oprali možgane. Sedaj v demokraciji, kjer bi morala vsa izključevanja odpasti, se stare, četudi zarjavele zavore še vedno sprožajo in - primejo.
Samo po sebi pa ni nič narobe, če politik svoje vere ne »postavlja pod mernik«. Če je vera njegovo iskreno prepričanje, bi bil poniglav, če bi jo zamolčeval. Ga pa to seveda tudi zavezuje in če v svoji veri ni dosleden, se izjave lahko obrnejo proti njemu. Politiki nosijo najvišjo odgovornost za izkoriščanje in teptanje človekovih pravic v njihovi državi in po svetu. S tega vidika si katoličan v politiki najprej izpraša vest, ali je glede na njegova prizadevanja, delovanje in cilje pošteno in primerno, da svojo krščansko pripadnost obesi na veliki zvon. Meja med politično zlorab črvere in neobremenjenim izražanjem le-te je v politiki včasih res bolj ranka.
Dr. Anton Stres, upokojeni ljubljanski nadškof
Slovenski škofje odgovarjajo na vaša vprašanja, ki so povezana z vero in življenjem po njej. Vprašanja lahko pošljete na el. naslov: redakcija@druzina.si ali po navadni pošti: Uredništvo Družine, Krekov trg l, p. p. 95.1001 Ljubljana