SAMA OPRAVIČILA

SAMA OPRAVIČILA

Gregor Čušin

Naj mi odpustita tako urednica kot preljuba Mati Božja, ampak v dobrih dvajsetih letih kar mesečno (in včasih tudi malo mesečen) pišem kolikor toliko pobožne članke za pobožne revije, ki jih berejo še bolj in nadvse pobožni ljudje, sem preblaženo Devico v avgustovskih nakladah že tolikokrat jemal v nebo, da se mi zdi, da lahko upravičeno raču­nam na Njeno protiuslugo, ko bo prišel čas »za to«,   se opravičujem, ker ne bom upošteval »liturgičnega konteksta revije« in uredniškega namiga, o čem naj pišem, ampak se bom raje zapičil v kak stavek ali dva iz evangelija, ki mi ga Cerkev ponuja za prihajajočo nedeljo.

»Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal.« Tako je Jezus govoril množicam (Jn 6, 44) in Bog mi odpusti moj izkrivljeni smisel za humor in se opravičujem tudi pobožnim bralcem, še posebej tistim, ki ste nadvse pobožni, a v moji glavi, v mojih ušesih in priznam, da verjetno res le v govorici naših gorenjskih koncev - pa še to verjetno bolj iz časov moje mladosti - nekoga pritegniti pomeni: udariti ga! Pripeljati mu klofuto! Mu eno primazati    in mu zalepiti eno krepko okrog kepe!

Pa se mi, in se res opravičujem, takoj pred očmi prikaže podoba, kako Bog Oče klofuta pobožne kristjane, ki se želijo približati njegovemu Sinu. In še preden me vržete na grmado in me obtožite bogok­letstva, pomislite, da so gospod škof svojčas pri birmi delili klofute v imenu in v potrditev Svetega Duha. Ta podatek pa da očetovskemu pritegovanju popolnoma drugačen pomen. Oče namreč deli Duha spoznanja in resnice, pa čeprav s klofutami, zaradi katerih človeku zvoni v glavi in odzvanja v srcu: da vsak, ki se približa Sinu, v resnici spozna, komu se bliža.

Po drugi strani pa je tudi res, da vsakdo, ki se druži z Jezusom, vsaj v očeh tega sveta velja za malo pritegnjenega! »Jaz sem kruh življenja... živi kruh, ki sem  prišel iz nebes,« še pravi Jezus na to nedeljo. In se opravičujem še največjemu slovenskemu sinu in njegovi materi, ker ju bom zvlekel v svoje pisanje, a šmarno misel mi je poneslo k črtici Sveto obhajilo, v kateri deca čaka na kruh, po katerega je šla mati. Pa je ni in ni nazaj, otroci pa čakajo v, kakor zapiše Cankar, »neusmiljeni veri«, ki se kasneje razleze v jok in jezo, dokler se mati s kruhom v roki seveda končno ne vrne: »O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!«

O, sveta Mati, ki odhajaš v nebeško štacuno po Kruh, da me nasiti, opraviči me..., ko pride čas za to. Usluga za uslugo. Ljubezen za ljubezen.