Marijinih 2000 let z nami

Marijinih 2000 let z nami

Med teologi še danes potekajo razprave o tem, ali je Marija v Svetem pismu zadnjič omenjena v evangelijih ali pa nato še enkrat v Razodetju, edini novozavezni preroški knjigi, s katero se Sveto pismo tudi zaključuje. Tako v zadnjem poglavju knjige Marija Božja mati – Žena, ki je spremenila zgodovino (Družina 2024), ki ga v tem prispevku povzemamo, zapiše avtor, poljski raziskovalni novinar Grzegorz Górny.

Videnje apostola Janeza

Avtor knjige Razodetja je bil sveti Janez. Med preganjanjem cesarja Domicijana po letu 90 je bil iz Efeza izgnan na otok Patmos v Egejskem morju. Tam je imel ostareli apostol, takrat še zadnji Jezusov živeči učenec, mistično videnje, ki ga je opisal v Knjigi razodetja. Po krajevnem izročilu je vse, kar je videl in slišal v prikaznih, narekoval svetemu Prohoru, svojemu učencu in diakonu prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu. Knjiga razodetja je bila vključena v novozavezni kanon kot preroški vrhunec vsega Svetega pisma. Vsekakor je njegov najtežje razumljivi del, ki je bil predmet neštetih različnih in pogosto tudi nasprotujočih si razlag. Njegova dvoumnost izhaja iz dejstva, da s številnimi simboli, znamenji in podobami mistično opisuje konec sedanjega sveta, dogodke pred tem koncem in poslednjo sodbo.

Žena, ogrnjena s soncem

Sveti Janez je med videnjem zagledal podobo žene, ki jo nekateri eksegeti istovetijo z blaženo Devico Marijo: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.« Papež Pij XII. je leta 1950 ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju zapisal: »Sholastični učitelji prepoznavajo vnebovzeto Devico in Božjo Mater ne le v raznih simboličnih podobah iz Stare zaveze, ampak tudi v tisti, s soncem ogrnjeni ženi, ki jo je apostol Janez videl na otoku Patmosu.«

Isti papež je leta 1951 tudi naročil, naj se ta odlomek iz Knjige razodetja bere pri maši 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja. To ne pomeni, da je Pij XII. Janezov opis štel za dokaz njenega vnebovzetja. S sklicevanjem na »sholastične učitelje« je želel poudariti, da so že srednjeveški avtorji v videnju prepoznavali svetopisemsko potrditev teološke resnice, ki je šele v dvajsetem stoletju dobila status dogme. V prvem cerkvenem tisočletju pa je prevladovala drugačna razlaga omenjenih vrstic. Večina eksegetov je »ženo, ogrnjeno s soncem« istovetila z Božjim ljudstvom tako stare kot nove zaveze, torej s svetopisemskim Izraelom (oziroma njegovim zvestim ostankom) in s Katoliško Cerkvijo. Današnje prevladujoče stališče med katoliškimi preučevalci Svetega pisma usklajuje obe razlagi.

Eva ob bok Mariji

Sredi drugega stoletja je sveti Justin Mučenec v svojem Dialogu s Triponom postavil Evo (prvo žensko in mater) ob bok Mariji, Božji Materi, ki jo je poimenoval »nova Eva«. Takole je zapisal: »[Kristus] se je učlovečil po Devici zato, da bi izničil neposlušnost Eve, ki se je dala zapeljati kači. Eva je kot še nepokvarjena devica s sprejetjem besede, ki jo je izgovorila kača, spočela in rodila neposlušnost in smrt. Devica Marija pa je – po prejetju vere in milosti, ko ji je angel Gabriel oznanil veselo novico, da bo nadnjo prišel Gospodov Duh in jo bo obsenčila moč Najvišjega, zato bo sveti, ki se bo rodil iz nje, Božji Sin – odgovorila: »Zgôdi se mi po tvoji besedi.« In tako je rodila Njega, po katerem je Bog uničil kačo, angele in ljudi, ki so ji postali podobni, tiste, ki se kesajo svojih hudobnih dejanj in verujejo vanj, pa je osvobodil smrti.

Po mnenju patrologov si sveti Justin te vzporednice ni izmislil sam, temveč je z njo le izražal intuicijo, ki je bila prisotna že v prvi Cerkvi in je temeljila na povezanosti dveh svetopisemskih odlomkov. Prvi odlomek iz Geneze Sveto pismo odpira, drugo iz Janezovega Razodetja pa ga zapira. V obeh nastopata ženi, ki pa imata korenito različni vlogi.

12 zvezd na evropski zastavi

Upodobitev Božje Matere, ki se nanaša na opis iz Knjige razodetja, se še posebej odraža v krščanski ikonografiji, v nadaljevanju poudari pisec knjige o Mariji, opremljene z bogatim slikovnim gradivom. V zahodni Cerkvi pogosto upodabljajo Marijo z vencem iz dvanajstih zvezd na glavi in s kačino glavo pod nogo. Takšne podobe so postale priljubljene predvsem po Marijinih prikazovanjih leta 1830 na Rue du Bac v Parizu, ko je Devica sveti Katarini Labouré, redovnici iz Kongregacije hčera ljubezni, naročila izdelavo čudodelne svetinjice. Njena simbolika se nanaša na videnje sv. Janeza. Svetinja je v zelo kratkem času postala priljubljena po vsem svetu. Njeno širjenje sta med drugimi spodbujala sveti Maksimilijan Marija Kolbe in sveta mati Terezija iz Kalkute.

Prepletanje teh dveh svetopisemskih razlag, ki »ženo, ogrnjeno s soncem« povezujeta z Marijo in Cerkvijo, kaže na širši pojav: zavedanje globoke povezanosti med Božjim ljudstvom in Božjo Materjo. To prepričanje, ki je vladalo že v prvih rodovih kristjanov, se je sčasoma razvilo v razmišljanje o Božji Materi kot podobi in Materi Cerkve. S tem je bil povezan občutek navzočnosti blažene Device, ki je skozi stoletja spremljala krščanske skupnosti. Na zastavi Evropske unije je krog dvanajstih zlatih zvezd na modrem ozadju. Zasnoval jo je Arsène Heitz, francoski umetnik iz Strasbourga, ki je črpal navdih iz obeh virov. Prvi se nanaša na eshatološki opis žene v Janezovem Razodetju, drugi pa na čudodelno svetinjo.

Evropski svet je zastavo sprejel 8. decembra 1955, na praznik brezmadežnega spočetja blažene Device Marije. Tik pred glasovanjem o tem sta Francoz Robert Schuman in Nemec Konrad Adenauer (politika, ki ju včasih imenujejo tudi ustanovna očeta Evropske unije) v strasbourški stolnici skupaj molila pred kipom Brezmadežne z vencem iz dvanajstih zvezd. Prosila sta jo, da bi člani Sveta Evrope izbrali zastavo, ki jo je oblikoval Heitz. Izbira marijanske simbolike za evropski prapor je bila torej jasna izjava, tako kot dejstvo, da je bila stolnica Naše Gospe v Strasbourgu prva javna zgradba, pred katero je bila zastava uradno izobešena.

V življenju svetnikov

Po Marijinem vnebovzetju se njena navzočnost v življenju Cerkve kaže v občestvu svetnikov. Marija zavzema med njimi najbolj privilegirano mesto. Na svatbi v Kani Galilejski se je pokazalo, da Jezus ni mogel zavrniti materine prošnje, čeprav, kot je sam poudaril, »njegova ura še ni prišla«. Cerkev je Marijo že v prvih stoletjih priznavala kot zagovornico grešnikov, srednico vseh milosti in pomočnico vernikov ter jo prosila, naj pri svojem Sinu posreduje za namene vernikov.

Po reformaciji v šestnajstem stoletju so se vse pogosteje začele pojavljati trditve, da je marijanska pobožnost kasnejši dodatek, ki nima nobene zveze z vero prvih kristjanov in izkrivlja pravi nauk Cerkve. A tako trditev izpodbijajo številni dokazi, kot so spisi svetega Justina Filozofa in svetega Ireneja Lyonskega iz drugega stoletja ali apokrifno besedilo Transitus Mariae. Slednje vsebuje teološki besednjak, ki se po letu 431 ni več uporabljal. O zgodnji marijanski pobožnosti pričuje tudi napis »Kaire Maria«, ki ga je v Nazaretu vklesal nek romar v četrtem stoletju.

Rešen papirus z dragoceno molitvijo

Posebno pričevanje o krščanskem češčenju Božje Matere v zgodnji Cerkvi je najstarejša marijanska molitev »Sub tuum praesidium« (»Pod tvoje varstvo pribežimo«). Ker je bila prvič omenjena v devetem stoletju, je dolgo veljala za eno izmed številnih srednjeveških antifon. Pogled na to se je spremenil v dvajsetem stoletju, po odkritju Jamesa Rendela Harrisa, britanskega arheologa in znamenitega iskalca starodavnih rokopisov, ki je med prvo svetovno vojno potoval na Bližnji vzhod.

Harris je konec leta 1916 po nevarni poti v Aleksandrijo – njegovo ladjo so torpedirali – v severni Afriki kupil veliko zbirko papirusov. Med njimi je bil eden, ki je bil približno osemnajst centimetrov visok in osem centimetrov širok, na njem je bila zapisana grška beseda Theotokos (Bogorodica). Tudi na poti nazaj, leta 1917, so njegovo ladjo torpedirali in arheolog si je spet komaj rešil življenje. Uspelo mu je pripluti do Korzike. Zbirka rokopisov je končala v Knjižnici Johna Rylandsa v Manchestru, ki se ponaša z najbogatejšimi novozaveznimi zbirkami rokopisov na svetu.

Leta 1938 je britanski (protestantski) papirolog Colin Henderson Roberts objavil izsledke raziskav besedil, ki jih je v Egiptu našel Harris in so vsebovala grško besedilo molitve »Pod tvoje varstvo pribežimo«. V naslednjih letih so znanstveniki dokazali, da je omenjeni papirus izhajal iz sredine tretjega stoletja in da je bila molitev najverjetneje sestavljena v času preganjanja Cerkve v Egiptu, med vladavino cesarjev Septimija Severja (193–211) ali Decija (249–251). Molitev pričuje o tem, da je bila med kristjani tistega časa razširjena vera v posredovanje Božje Matere pri prošnjah za milosti.

V pesmih in ikonah

Poleg marijanskih molitev, med katerimi je najpogostejša zdravamarija, so poseben izraz češčenja Božje Matere pesmi. Prvi veliki avtor hvalnic v čast blaženi Devici Mariji je bil sveti Efrem Sirski iz četrtega stoletja, znan kot »harfa Svetega Duha«. Iz njegovih del je nastala cela vrsta drugih, vključno s hvalnicami iz kasnejših stoletij, kot so Ave Regina Caelorum, Regina Caeli, Salve Regina, Stabat Mater Dolorosa in Ave Maria.

Še druga oblika molitve in izpovedovanja vere je bilo pisanje ikon, ki so ga umetniki opravljali v molitvi. Ko se je Bog razodel v očem dostopnem človeškem telesu, ga je bilo mogoče likovno upodobiti. Ikona je torej logična posledica učlovečenja oziroma prihoda Boga v človeški podobi. Ponazarja zveličavno resnico o Jezusu kot pravem Bogu in pravem človeku. Zato je neločljivo povezana z dogmo o Marijinem božjem materinstvu (Mariji kot Bogorodici). Ikoni Kristusa in Božje Matere predstavljata dva vidika iste resničnosti.

Pravoslavni teolog Léonid Alexandrovich Ouspensky je zapisal: »Božja Mati predstavlja prvega človeka, ki je uresničil cilj učlovečenja: pobožanstvenje človeka. Devica je prva izmed vseh ljudi, ki je s popolno preobrazbo svojega bitja že dosegla to, k čemur so poklicani vsi drugi ... Prešla je že mejo časa in večnosti in je zdaj v Božjem kraljestvu, ki ga Cerkev pričakuje ob drugem Kristusovem prihodu.«

Prikazovanja že od začetka krščanstva

Sčasoma so se v deželah, kjer se je oznanjevalo krščansko sporočilo, začele pojavljati cerkve, posvečene Mariji. V zadnjih nekaj stoletjih so se po Marijinih prikazovanjih v krajih, kot so Guadalupe, La Salette, Lurd, Fatima in Akita, pojavila svetišča. Tovrstni nadnaravni pojavi spremljajo krščanstvo že od vsega začetka. Poročila o prikazovanju svetnikov navadnim ljudem najdemo tudi v številnih zgodovinskih kronikah ali življenjepisih raznih junakov. Najpogosteje so imeli verniki videnja Božje Matere.

Število Marijinih prikazovanj se je povečalo zlasti v zadnjem času. Medtem ko je bilo do osemnajstega stoletja zabeleženih le nekaj deset prikazovanj, jih je bilo v devetnajstem stoletju čez sto, v dvajsetem stoletju pa na stotine. Cerkev seveda ni vseh priznala za pristna; večine od njih škofijske ali teološke komisije niso niti preiskale. Po prikazovanjih v La Salettu leta 1846 so priče teh nadnaravnih dogodkov postali tudi navadni ljudje iz nižjih slojev, včasih celo nepismeni otroci. Najpogosteje so bila sporočila, ki so jih prejemali, namenjena ne le njim, ampak širši družbeni skupnosti, narodom ali Cerkvi.

Je svet zdaj v večji nevarnosti?

Najpomembnejša Marijina prikazovanja v zgodovini Katoliške Cerkve so bila v Fatimi. Marija je v svojem sporočilu, ki so ga trije portugalski pastirčki prejeli leta 1917, posvarila človeštvo pred grozečo katastrofo in ga, da bi se temu izognili, pozvala k molitvi (zlasti rožnega venca), pobožnosti prvih petih sobot, pokori in spreobrnjenju. Podobno sporočilo je dajala ob številnih drugih prikazovanjih. Zdi se, da ima Božja Mati v zgodovini Cerkve vlogo, podobno vlogi starozaveznih prerokov v zgodovini Izraela, ki so ljudi pozivali, naj zapustijo svoje grehe in se spreobrnejo k Bogu. Pri tem Marija včasih tudi joka, tako kot v La Salettu ali Akiti, ker razodeva svojo materinsko skrb za naše največje dobro, ki je zveličanje duš. Glede na to, da se v zadnjih časih pojavlja pogosteje kot v prejšnjih stoletjih, lahko sklepamo, da je zdaj svet v večji nevarnosti. Marija nas želi po- svariti pred strašno usodo, ki bi si jo lahko nakopali.

Večina marijanskih svetišč pa ni nastala kot posledica zasebnih prikazovanj, ampak so se pojavila kot izraz češčenja Božje Matere in spontane pobožnosti vernikov. V takšnih primerih se ljudska pobožnost največkrat osredotoča na krajevne podobe blažene Device Marije.

Spreobrnjenja in ozdravitve

Kronike marijanskih svetišč so polne opisov podeljenih milosti, kot so nepričakovana spreobrnjenja ali medicinsko nerazložljive ozdravitve »neozdravljivih« bolezni. Med nekaterimi prikazovanji je Marija vidce opozarjala, da čudežev ne dela ona, ampak Bog; ona le posreduje pri svojem Sinu za grešnike in tiste, ki se zaupno zatekajo k njeni pomoči in jo prosijo za milosti. Ni naključje, da ji je Cerkev podelila naziv »pomoč kristjanov«, ki sta ga v četrtem stoletju prva uporabila sveti Efrem Sirec in sveti Gregor Nazianški.

V besedilu so povzeti odlomki iz zadnjega poglavja nove knjige Marija, Božja mati – Žena, ki je spremenila zgodovino (Družina 2024). Spremlja jih le manjši del slikovne opreme iz celotne knjige. Mednaslovi so uredniški.