NE IDEALIZIRAJTE NAS

Duhovnik in laik, prvi deležen službenega, drugi pa splošnega duhovništva, sta poklicana k tvornemu sodelovanju v Gospodovem vinogradu.

Od njunega odnosa bo med drugim odvisna prihodnost Cerkve, ko bo vsaj v zahodnem svetu in s tem tudi pri nas duhovnikov manj in bodo laiki prevzemali (še) več nalog, ki niso nujno duhovniške. O tem, kaj lahko laiki storijo za lepo sobivanje in sodelovanje enih in drugih, pa tudi za to, da bi se duhovniki dobro počutili v svoji koži, so za francosko revijo Famille Chrétienne spregovorili štirje duhovniki, Pierre, Vincent, David in Raphaël, prvi je kaplan, ostali so župniki. Kljub nekaterim kulturnim razlikam imajo marsikaj povedati tudi slovenskim katoličanom.

Prvi nasvet duhovnikov se glasi: Kritizirajte nas, vendar ne na kakršen koli način. Duhovniki potrebujejo bratsko opominjanje, konstruktivno kritiko, a preden jo nekdo izreče, »naj počaka vsaj eno noč in eno mašo – po tem se ne bomo pogovarjali enako, kot bi se sicer«. Beseda ima težo in se človeka dotakne, razmišlja Pierre. Na veliki četrtek, praznik duhovništva, je vernike prosil, naj molijo za dva duhovnika, nekoga, ki jim je storil nekaj dobrega, in nekoga, ki jim je naredil nekaj slabega. »Po maši je k meni prišla gospa in mi rekla: "Vi ste duhovnik, ki mi je storil dobro in ki me je prizadel." Te besede so mi pomagale k ponižnosti.« Sicer pa duhovniki, pravi Pierre, poleg kritik potrebujejo tudi zahvale – na primer za pridigo, romanje, verouk … – in spodbude.

»Rešite nas materialnih in logističnih nalog,« je druga prošnja, s katero se štirje duhovniki obračajo na vernike. »Pogosto sem tajnik, računovodja, tehnik,« pravi Vincent, ki bi bil velikokrat rad rešen organizacijskih in drugih opravil, ki niso značilno duhovniška. Laiki bi lahko pripomnili, da drži še nekaj – tudi duhovniki morajo zaupati laikom, da ti marsikaj lahko (dobro) postorijo.

Tistim, ki bi se radi pogovorili z duhovnikom, kaplan Pierre ponuja tretji nasvet: Izberite pravi trenutek. Zelo rad se jim bo posvetil, a želi si, da se pri njem oglasijo čez teden, ko ima duhovnik manj obveznosti; vedno bo našel čas, zatrjuje. Po nedeljski maši je sicer vesel, vendar tudi utrujen in občutljiv.

Tako kot se drugi razveselijo povabil, tudi duhovniki radi pridejo v goste. Povabite nas k mizi, vendar brez kompliciranja, pravijo. »Kot celibater sem vesel, če izkusim družinsko ozračje, če lahko pridem na preprosto kosilo v ne nujno pospravljeno hišo,« pravi Pierre. »Potrebujemo Betanij, družinskih oaz človečnosti, preprostosti in resnice. Tudi Jezus je to potreboval. Rad je imel preproste Martine jedi, gostoljubno Marijino tišino in Lazarjevo modrost.«

Za konec pa še zadnja prošnja duhovnikov: Pomagajte nam biti sveti. Župnik David meni, da to laiki najbolje storijo tako, da jih prosijo za tipično »duhovniške stvari«. Vincent jih opredeli takole: »Spremljati ljudi, obhajati Kristusa in zakramente.« Pierre zato prosi: »Molite za nas in zahtevajte od nas, da vam govorimo o Jezusu in evangeliju.« In doda: »Hudič nas hitro najde in nas skuša spraviti na tla. Ostajamo ljudje, ne idealizirajte nas. Smo ubogi, ki smo poslani k drugim ubogim.«

Marjan Pogačnik