UPEPELITEV
Upepelitev
Zadnja leta sem zasledila upepelitev štirih duhovnikov, mogoče jih je bilo še več. Sem pa tudi slišala duhovnika, ki je pred leti na pogrebu svoje mame dejal, da mu na misel ne pride, da bi mamo upepelil. Ker sem tudi sama odločno proti upepelitvam, vas prosim za razlago, zakaj duhovniki to počnejo? Marica
Pri vsaki sv. maši slišimo radostno sporočilo: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« Blagor velja nam kristjanom, ki smo pri krstu vstopili v Božje kraljestvo, se pravi v Cerkev, v to družino Božjih otrok, ki na poti človeške zgodovine uresničuje svoje odrešenjsko poslanstvo in nas spremlja od rojstva do smrti, kakor je določil Jezus Kristus.
Vsako obdobje tega dogajanja je pomembno; vi, spoštovana gospa Marica, ste se v svojem vprašanju ustavili pri zadnjem dejanju tega dogajanja, ki je naravna smrt in z njo povezani običaji in opravila ob slovesu in ob spominu na naše rajne. Vemo, da se civilizacijska stopnja nekega naroda presoja po njegovem odnosu do rajnih. Pravijo, da če hočeš vedeti, kakšni so prebivalci nekega kraja, pojdi na pokopališče in boš v njegovi urejenosti ali neurejenosti lahko začutil duhovno in kulturno obnebje prebivalcev.
Če se omejimo na Katoliško Cerkev, ki ji pripadamo, in na običaje ob pogrebih pravoslavnih in evangeličanskih cerkva, moramo reči, da nas povezuje skupno izročilo, ki se ravna po zgledu Jezusa Kristusa, ki so ga mrtvega sneli s križa in ga položili v grob. To izročilo se je ohranjalo do današnjih dni. V novejšem času se je temu klasičnemu načinu pokopavanja v krsti pod vplivom nekrščanskih navad in nekaterih praktičnih pa tudi ideoloških razlogov začel uvajati pogreb z žaro in predhodno upepelitvijo telesa rajnega. Katoliška Cerkev ta način pokopa sicer dovoljuje, a je še vedno tradicionalna oblika pogreba s krsto zaželena in priporočena. Zanimivo, da smo se v Sloveniji zelo hitro ogreli za pokop z žaro in upepelitvijo, saj podatki povedo, da je bilo že leta 2014 82,9 % žarnih pokopov, danes pa je pogreb s krsto že prava izjema. Tako se Slovenija po številu žarnih pokopov uvršča v sam svetovni vrh; v Evropi je pred nami Švica s 87,4 %, v svetovnem merilu pa smo na petem mestu. Vse to pomeni, da smo globoko zašli v tako imenovano potrošniško kulturo in še v mnoge druge vplive, ki prinašajo nove oblike načina slovesa od naših rajnih, zlasti že močno razširjene oblike raztrosa pepela, pojav žar, iz katerih lahko zraste nova rastlinica, in spominski diamanti, v katere se preoblikuje pepel rajnih. Vse to narekuje potrebo po vnovični evangelizaciji našega pogleda na smrt in slovo od naših rajnih, saj se tu srečujemo z osrednjim vprašanjem našega življenja, naše krščanske identitete, naše sedanjosti in naše večnosti.
Na tem mestu zaradi omejenega prostora lahko rečemo le to, da učiteljstvo Cerkve nekoč in danes budno spremlja to dogajanje, tako v navodilih Zakonika cerkvenega prava, v Katekizmu Katoliške Cerkve, kakor tudi v navodilih Kongregacije za nauk vere in Slovenske škofovske konference. Tako je v dopolnjenih smernicah SŠK iz leta 2019 v 20. členu med drugim rečeno, da želja, »da bi bil pepel umrlega raztresen v morju, gorah, gozdu ali na pokopališču, je krščansko nesprejemljiva … saj pri tem načinu slovesa ni prostora za upanje v večno življenje in življenje v Bogu.«
Škofje, duhovniki in z nami vsi pastoralni sodelavci bomo zato uporabili vse priložnosti, zlasti pogrebe, da bomo svojcem pomagali odkrivati pomen, bogastvo in odrešujočo moč krščanskih navodil ob smrti, pokopu, slovesu in ob spominu na naše rajne, dokler tudi sami ne bomo stopili na prag večnosti.
Dr. Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof