S ČLOVEŠKIM ŽIVLJENJEM SE NE BARANTA

S ČLOVEŠKIM ŽIVLJENJEM SE NE BARANTA

Ko se je pod novo vlado začelo razpravljati o evtanaziji, je mar­sikdo upal, da bo obravnava, v katero so se vključili zdravniki in člani etičnih komisij, prepričala politike, da je ta namera moralno sporna in širše družbeno nevarna. V preteklosti so v takih razpravah mnenja zdravnikov in strokovnjakov medicinske in splošne etike lahko dobila širok odmev in vpliv, ker prostor javnih glasil ni bil tako enoumno usmerjen in nadzorovan, ka­kor je sprevrženo postal sedaj v imenu »svobode«. Tudi oblastniki so kazali manj brezbrižne arogance do drugače mislečih, ker so se vsaj malo zavedali, da so v službi občega dobrega za vse ljudi, ne pa brezobzirni uresničevalci ideologije krogov, ki stojijo za njimi.

V dosedanji razpravi so bili jasno iz­postavljeni razlogi proti zakonskemu omogočanju in spodbujanju umora sebe ali drugih, kar evtanazija je. Gre za teptanje najbolj osnovne človeko­ve pravice do življenja. Če bi volivci v Sloveniji podprli nameravani zakon, bi dali nov jasen signal, da človeško življe­nje ni nedotakljiva svetinja, ki jo je treba varovati za vsako ceno. Je namreč tako neprecenljiva, da cene sploh nima. Zato je ni mogoče za nič zamenjati in se ji za nič odpovedati. S človekovim življe­njem se ne baranta, se pravi, se ne raz­pravlja in se ne tehta, ali je še vredno, da ga spoštujemo, ali to ni več. Ali to stori prizadeti sam ali kdo drug, ni odločilno. Nihče ni lastnik ne svojega in ne tujega življenja, zato ga je dolžan spoštovati v sebi in pri drugih. To vedo tudi tisti, ki sicer ne vedo, da jim je življenje podarila Božja naklonjena ljubezen. Vse človeko­ve pravice so zgrajene na zavesti, da je človek neskončna vrednota, do katere imamo lahko samo en primeren odnos: spoštovanje brez zlorab in manipulacij za kakršen koli nižji interes. Tudi uži­vanje ne daje življenju ne smisla in ne vrednosti, da ga živimo. Če bomo vo­livci dali prav predvidenemu zakonu o pomoči pri samomoru, ki seveda meri dlje, kakor pove naslov, bomo življenje nas vseh razglasili za potrošniško blago in dobrino, ki se je lahko znebimo, ko nam ni več zanjo.

K temu je treba dodati nevarnost zlorab in pritiskov, ki jih zakonsko omogočena pomoč pri samomoru neizogibno pred­stavlja. Dokler zakonske možnosti ni, take skušnjave nimajo opore. Če bi pa zakonska možnost bila dana, bi to bilo povabilo in spodbuda, naj človek seže po tej možnosti, ki mu jo ponuja celo država. »Prilika dela tatu.« Odpiranje zakonske možnosti ni nevtralno deja­nje, ampak je povabilo, ki se pri ljudeh, ki imajo za to interes - ker je ceneje kot paliativna oskrba -, hitro sprevrže v bolj ali manj grob pritisk. Izkušnje iz dežel, ker je evtanazija uzakonjena, dokazuje­jo, da to niso prazni strahovi. Zakon ni nikoli vrednostno nevtralen. Možnosti, ki jih daje in celo financira, s tem razgla­ša za zaželene in dobre.

A z življenjem ne bi smeli barantati, ka­kor ne barantamo s tem, kaj je res in kaj je prav. Resnica in pravica nista odvisni od števila pristašev. Večina ne zagotavlja ne resnice in ne pravice. Zato o krivdi kakega obdolženca ne odločajo na refe­rendumu, ampak strokovno usposoblje­ni sodniki po svojem razumu in vesti. Tudi o znanstvenih in zgodovinskih resnicah ne odločajo volivci, ampak strokovni poznavalci zadev. Odločitev, da bo v Sloveniji o tako težkih moralnih vprašanjih, kot je varstvo življenja in do­stojanstva umirajočih, odločala številčna moč volivcev, pa je dokaz izgube moral­nega kompasa vladajočih. Vse je postalo odvisno od medijske moči in politične oblasti.

Politiki se sicer hočejo skriti za zavedene množice, ki jih k temu že lep čas tudi usmerjajo. Ta manever spominja na Pilatovega. Tudi on se je skril za nahuj­skano ulico, za referendumsko večino. A zaradi tega njegova razsodba ni in ne bo nikoli obveljala za pravično, temveč ostaja svarilni zgled, kam vodi moral­ni cinizem (»Kaj je resnica?«) in sla po oblasti.

Dr. Anton Stres, upokojeni ndadškof