JE SPLAV RES REŠITEV
Ob pričevanjih o travmah po splavu iščimo pravi odgovor.
V času sprejemanja takih in drugačnih zakonov, se več govori tudi o uzakonitvi pravice do splava. Je splav res rešitev?! V to, da je splav lahko rešitev, sta sprva verjeli tudi Mara in Branka, a njuna izkušnja je bila pozneje povsem drugačna.
»Splav naj ne bi imel ne medicinskih, ne čustvenih, ne duševnih, ne duhovnih posledic, je splošno prepričanje v družbi, ker ga le na tak način lahko opravičujemo,« je o realnosti stanja jasno že pred leti spregovoril p. Tomaž Mikuš, duhovni vodja programa Rahelin vinograd. »Velika laž, ki je splošno sprejeta v družbi, je, da je to rešitev.« O tem pričujejo številne žene, ki potem živijo z bolečino tudi več desetletij. Odkrivajo pa tudi pot rešitve, ko povedo o izkušnji Rahelinega vinograda, začetka poti osvobajanja.
Potreben je pogum
Rahelin vinograd je duhovni in čustveni ozdravitveni proces, kot lahko preberemo na spletni strani (rahelinvinograd.si) »Ko poskušamo razumeti misterij smrti, gledamo k Bogu v času osebnega stresa, travme in izgube človeškega življenja. Smrt, ki jo povzroči splav, vodi k mukam in intenzivnemu hrepenenju po nekom, ki ga ne moremo dobiti nazaj. Jočemo. Prikličemo obžalovanje, našo vlogo v tem, kar se je zgodilo, in otroka, ki ga pogrešamo. V teh bolečih trenutkih izgube namreč iščemo smisel.«
S prvimi duhovnimi vajami, ki jih je vodila Bernardette Goulding iz Irske leta 2016, se je začel Rahelin vinograd tudi v Sloveniji. Začeli so proces oblikovanja ekipe, šli skupaj skozi vaje, meditacije in duhovne vaje. Načrtno so si vzeli dovolj časa, da so se povezali med seboj in v Gospodu. »Z ljubeznijo med seboj lahko sprejmemo nekoga, ki je ranjen, da ob prvem stiku doživi sprejetost, ljubljenost in spoštovanje, šele potem sledi proces zdravljenja, ko stopimo nazaj, da lahko v ospredje stopi Jezus.«
Nekdo izve za duhovne vaje na spletu, drugi na Facebooku, tretjemu pove prijateljica, spet drugemu mama ... »To je Božje delo in številke niso v naših rokah,« je z gotovostjo povedala Katarina Nzobandora, voditeljica programa Rahelin vinograd. Pride, kdor je poklican. Potreben pa je pogum, da si lahko pri znaš, kaj je bilo, poiščeš pomoč in se nekomu odpreš, nagrada pa je ozdravljenje, mir in veselje. Potrebujejo pomoč in zelo pomembno je, da molimo zanje, da imajo duhovno moč, da se spopadejo s strahovi.«
O, ko bi me nekdo zaustavil!
Mara je odraščala v mestu, v bloku: »Sestra je padla v svet drog in starši so se ukvarjali predvsem z njo, zame pa je zmanjkalo časa in pozornosti. Tako sem bila prepuščena sama sebi in v meni se je sprožil manjvrednostni kompleks. Čeprav po letih že odrasla, se nisem počutila kot odrasla. Zavračala sem svojo ženskost. Zdelo se mi je, da je to nekaj, kar mi ne pripada in da si tega ne zaslužim.«
»Dajva ga obdržati.« »Ne!«
Proti koncu študija pa se je zgodila nosečnost pri prvem spolnem odnosu, ko še sploh nista bila fant in dekle. »Bilo me je zelo strah,« se spominja trenutkov, ko je izvedela, da je noseča. Očetu spočetega otroka je povedala in potem sta se odločala. »V sebi sem bila naravno proti splavu in se celo spraševala, zakaj se o taki stvari sploh odločam. Zavedala sem se, da delam nekaj proti sebi.« Potem je tudi oče spočetega otroka na eni stopnji rekel: »Dajva ga obdržati.« Mara pa je odločno rekla: »Ne!« Govorila je z ginekologinjo, želela je namreč vzeti abortivno tabletko in s tem čim prej opraviti. »Rekla mi je, naj vseeno še kakšen dan počakam in premislim.« Bila je na začetku nosečnosti in je bil še čas, da bi to naredila kasneje. »V meni je bila strahu polna odločitev: »Ne! Moram splaviti.« Nekje v podzavesti pa sem vedela, da delam narobe. Ko bi vedela, da me bo to spremljalo vse življenje, tega ne bi naredila. Največja napaka, ki sem jo naredila, a hkrati se nisem mogla ustaviti. O, ko bi me nekdo zaustavil!«
To moram narediti!
Takrat se je zgodilo vse naenkrat. Odnos s fantom, otrok … Prepričana je bila, da je nosečnost za druge, ne zanjo. »Nisem zmogla sprejeti otroka. Pa še ukvarjala sem se s tem, kje bomo živeli, kako se bo finančno izšlo … V teh trenutkih so bili vsi strahovi potencirani in nisem mogla pogledati čez. »To moram narediti!« je bilo v ospredju, čeprav sem vedela, da delam narobe.«
Po navadi splav večkrat pripelje do razpada odnosa med fantom in dekletom. »Splav je bil dejansko začetek najine ljubezni, čeprav je bila ves čas prisotna tudi krivda, kaj sem naredila. Fant mi ni očital splava, sem mu pa jaz na nek način zamerila, zakaj ga ni preprečil. Morda je potlačil jezo, ni pa je izrazil. Nekaj let sva bila par, vmes sem celo mislila, da sem ponovno noseča, on pa je rekel: »To bova zmogla. Ga bova pa imela!« Oba sva si otroka nekako želela, pa ni prišlo do tega.« Odnos ni obstal in njune poti so se razšle.
V bolečini ostajam sama
Ostaja pa bolečina, ki jo Mara nosi že deset let, jasno pove. »Takoj po splavu je nastopila depresija. Mislila sem, da se bom rešila težav, pa ni bilo tako – ves čas me spremlja krivda, v bolečini pa ostajam sama. Tudi staršem je nisem mogla zaupati. Točno vem, kdaj sem zanosila, naredila splav in vsako leto se to ponavlja, in ko vidim majhne otroke, razmišljam, kako bi bil videti najin otrok, o spolu, po kom bi imel oči, lase ... Stalno imam občutek nevrednosti, ker sem naredila tak zločin. Umorila sem nedolžno bitje. Želim se poročiti, si ustvariti družino, imeti otroke, izbiram pa ljudi, s katerimi je kaj takega nemogoče. V bistvu samo sebe kaznujem ... Bila so tudi obdobja samega joka. Potem se je pojavila še avtoimunska bolezen.«
Kljub vsemu je študij končala, se zaposlila, nima pa pristnega zadovoljstva, odnosi trpijo. »Že prej sem bila samotarski človek, splav pa me je še bolj osamil. Šele pred nekaj leti sem ugotovila, da se je avtoimunska bolezen začela po splavu, ko me je nekdo vprašal: »Kaj pa tvoja avtoimunska bolezen? Ima morda psihosomatski izvor?«
Sebi še nisem odpustila
Teža bolečine in notranjih stisk jo je presegala in po sedmih letih je šla k spovedi. »Že to je bil velik korak. V cerkev sem hodila do začetka pubertete, potem pa kar nekaj let nič. Po spovedi sem bila 50 kg lažja, vidim pa, da sama sebi še nisem v polnosti odpustila.« Odkriva, da je na pravi poti, občutki krivde pa še prihajajo.
Lani je na Radiu Ognjišče poslušala pričevanje o izkušnji splava in se potem prijavila na Rahelin vinograd, ki je proces odpuščanja sebi premaknil za nekaj korakov naprej. »Vsekakor je bila to velika milost in dragocen program. Intenzivno doživljanje, ko greš skozi vsa čustva, ki se ti dogajajo – žalost, obup, nemoč, stiske, nihče pa te ne obsoja.« Ostaja zavedanje, da kljub temu, kar je naredila, jo Bog še vedno ljubi: »Vse mu lahko izročam, da neredi nekaj novega iz mojega življenja. Mislim, da sem našla pot, takrat pa sem mislila, da je splav edina rešitev iz stiske, v kateri sem se znašla. Pa sem stopila v neprimerljivo večjo stisko, krivdo, sram, obžalovanje, strah, samozaničevanje … Svojega otroka pogrešam vsak dan.«
Novo poslanstvo
Mara kljub vsemu, kar je doživela po splavu, odkriva svoje mesto v družbi, ne le to, tudi svoje poslanstvo. Tako jo je za nasvet prosilo dekle, ki se je odločalo, ali naj naredi splav: »Če to narediš, se pri- pravi na življenje, ki bo sledilo. Sama sem šla čez to, zato te rotim: »Prosim, ne naredi tega!« Poslušala me je in zdaj imata s partnerjem zelo lepo družino.«
Hvaležna je, da lahko zdaj drugim tudi pomaga, vse bolj pa je jasno, da družbo sooblikujemo: »Zavedam se, da moram biti dejavna tudi v družbi, predvsem z ozaveščanjem, da splav ni rešitev in kaj vse prinaša s seboj v paketu.«
Pamet v roke!
»Umetni splav sem naredila po čisti neumnosti pred dvajsetimi leti,« se z bolečino spominja Branka. »Moj splav je bil nepotreben, ker sem imela vse možne pogoje, da bi otroka obdržala in bi ga lahko, čeprav kot samohranilka vzgojila. Imela sem dobro službo, podporo ožje okolice.« Ko se ozira nazaj in o tem premišljuje, vidi, da je k temu pripomogla tudi splošna družbena klima, ki ni prijazna do bodočih mam. »Bila sem razvezana in imela že enega otroka, znašla sem se v precepu. Glede na situacijo bi otroka lahko rodila in imela življenje veliko bolj umirjeno. Takrat pa sem mislila, da ni pravi čas za otroka, partner ni najprimernejši, zato je najbolje, da naredim splav, pa bo vse rešeno.« Sledilo pa je nemirno obdobje bežanja pred sabo, ki se je umirilo šele z Rahelinim vinogradom.
»To je bila zagotovo napačna odločitev, ki je ni mogoče popraviti,« je Branki zdaj povsem jasno. »Ni prav, da se splav ne opredeli kot nekaj slabega, ampak samo v smislu nekih pravic. Opredeljevanje, da je splav pravica, je neke vrste norost. Pušča namreč težke posledice. Splav se jemlje preveč lahkomiselno in se nanj ne gleda celostno. Moti me, da splav ostaja oblika kontracepcije, izbira kot taka. Treba je še veliko narediti. Stanje v družbi ni v skladu s tem, kar ljudje smo, in se preveč politizira, ne seznanja pa se s posledicami splava za posameznice. Premalo se govori o tem, da ima ženska, ki ima otroka, pravico, da jo družba pri tem podpre.«
Splav povzroča travmo
Splavu je sledilo težje obdobje, čeprav ga je naredila, da bi se rešila problemov. »Prve dni sem bila prepričana, da sem naredila prav, potem pa je prišlo za mano, kar se je odražalo tudi v mojih bližnjih. Splav povzroča travmo, ki se kaže na različne načine. Pri meni se je kazala v neke vrste zanikanju – v potrošništvu, zapravljanju, napačnih zvezah, na koncu že kar v izzivanju, ker sem hotela ubežati tej bolečini. Čutila sem, kot da je del mene ostal nerealiziran, in vidim, da bi bil odnos do mojega že obstoječega otroka veliko boljši, če bi imela še enega otroka. Pa tudi vse, kar sem mislila, da bom izgubila, če bom imela tega otroka, bi gotovo imela.«
Zaveda se, da ta del življenja ostaja neuresničen in ga razume kot poraz, da ji je na tem področju popolnoma spodletelo, zaveda pa se tudi, da za nazaj ne more ničesar več popraviti. »Posledice vidim tudi na mojem starejšem otroku. Po splavu je bilo v ospredju, da sem to hotela zanikati in prekričati na vse mogoče načine, tako v begu v delo, zabavo, »šopinge«, menjavanje partnerjev … Šlo je od hujšega k hujšemu.«
Proces osvobajanja
Občutek krivde, ki jo je od znotraj glodal, je začela konkretno reševati na Rahelinem vinogradu. Zasledila je oglas, začela brskati, se odločila in šla. In je pomagalo. »Zdaj stopa bolj v ospredje občutek, da sem narobe peljala življenje. Preostane mi še, da delam na ljubezni. To je zmeraj rešitev!« Hvaležna je za izkušnjo Rahelinega vinograda: »To je izjemen tim, čuječ, empatičen in omogoča, da se spraviš sam s seboj. Dejansko je moje življenje postalo kvalitetnejše. Vstopila sem v proces osvobajanja, kar me odpira življenju v polnem pomenu besede.« Vidi pa tudi ženske, ki ostajajo ujetnice same sebe, se zapirajo ali bežijo v zapravljanje, potrošništvo, kar jih dela le še bolj plehke, in ob tem razmišlja, kako bi jim pomagala. »Priporočala bi, da se več piše o realnih posledicah splava in se na nevsiljiv način ozavešča javnost.« Iz lastne izkušnje pa tudi ve, da morajo ženske same priti do tega, ničesar se ne da vsiliti. »Moraš izbrati življenje in vsakič, ko ga izbereš, si na poti sprave.«
Ostajam optimist
»Ko se začne človek odpirati Božjemu, se oglasijo tudi kontra sile, in to je prava bitka,« vidi Branka realnost boja za dobro. »Moramo vztrajati! Ni druge. V vsem tem pa ostajam hvaležna za Božje varstvo.« Pravi nesmisel vidi v demonstracijah, ki razglašajo, da je splav pravica žensk. »Ne demonstrirati na tak način, ampak raje naredimo vse, da ženski, ki bi lahko imela otroka, pomagamo, tudi s posebnim dodatkom. Pogrešam, da bi se ozaveščalo, kakšne travme splav dejansko pušča. Pri meni posledice bežanja pred krivdo, drugim depresijo … Še dobro, da imam angela varuha in vero.«
Če bi se srečala z žensko, ki se odloča za splav, bi ji odločno rekla: »Ne! Vedno zmaga življenje, ne glede na vse. Lepo prosim, pamet v roke!« Ob tem pa izpostavi tudi vidik odgovornosti: »Ko se odločiš za rojstvo otroka, pa je pomembno, da ga sprejmeš in si potem res mati. To je izpolnitev ženske. Bodi prava mama.«
In ko pogled usmeri naprej, ostaja optimist: »Vidim pot naprej. Življenje zmeraj zmaga. Vsakič, ko vztrajamo v prizadevanju za življenje, se nam to povrne. Samo vztrajajmo! Drugo je zavedanje, da je ljubezen res pomembna in za to ni nikoli prepozno. Zato ostajam optimist.«
Jana Podjavoršek