20 LET KASNEJE

O Sloveniji modrujejo, da nam je po osamosvojitvi in včlanitvi v EU in

NATO zmanjkalo velikih projektov, okrog katerih bi se poenotili. Da ne vemo, kaj bi sami s seboj. Velja isto za Unijo? Po tem, ko je z veliko širitvijo združila evropsko celino, se zdi, kot da bi ji manjkal naslednji zgodovinski pro­jekt. Iskala ga je, ampak ni našla ničesar pametnega.

Štirje zgodovinski projekti

Prvi projekt je vgrajen v Pogodbo. Ime mu je »vedno tesnejša unija«. Kmalu po naši včlanitvi se je sfižil projekt Liz­bonske pogodbe in od takrat se Evropa centralizira pod mizo: z ukrepi Evrop­ske komisije, Evropskega parlamenta in odločitvami Sodišča EU. Vsakih nekaj let se sicer sproži veliko premišljevanje s ciljem centralizacije, ampak noben še ni uspel.

Drugi velik projekt je bila Lizbonska strategija in kasneje strategija za rast in delovna mesta - kako naj bi EU postala najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Tudi to se je sfižilo, zaostanek za ZDA in Kitajsko se veča.

Tretja velika tema je Unija kot varuh človekovih pravic in demokracije, kar v praksi pomeni, da Bruselj v članicah skozi svoje korenčke in palice promo­vira demokratizem ter napredne in pre- bujenske politike. Spomnimo se npr., koliko so si dali opraviti s tem, da bi v madžarske učbenike spravili LGBT vse­bine, pa da Poljska ne bi smela počistiti s socialističnim sodstvom, ali kako so pritekli na pomoč dedičem socializma na naši RTV. Demokrati smo upali, da bo Bruselj pomagal pri vrnitvi Vzhodne Evrope na Zahod, pri demontaži socia­lizma, pa se dogaja kvečjemu nasprotno.

In zadnji, najbolj zgodovinski projekt, edini primeren naslednik tega, da je Unija rešila Evropo, jo združila in ji pri­nesla mir: rešiti svet pred koncem sveta zaradi globalnega segrevanja. Svojo in­dustrijo je pregnala čez meje in naredila posel Kitajcem. Evropa gospodarsko za­ostaja, planet pa ni nič na boljšem.

Identiteta ter hrana, energija in otroci

Ob velikih idejah je Unija pozabila na banalnosti, zaradi katerih države in dr­žavne zveze sploh imamo. Da ustvarjajo prostor reda in varnosti. Evropa je sa­njala velike sanje, realno pa ni sposobna zavarovati Ukrajine pred rusko agresijo, niti svojih meja pred ilegalnimi migra­cijami.

Država je močna, če ima dovolj svoje hrane, energije in otrok. In predvsem, če ve, kaj je smisel njenega obstoja. Iz tega črpa moč, ki zbuja strah sovražnikov. Iz tega raste blagostanje. Evropa zase pri­dela dovolj hrane, glede vsega drugega pa je stanje zaskrbljujoče.

Nobeden od štirih zgodovinskih projek­tov nima nobenega vpliva na te teme­lje moči in varnosti. So kvečjemu slab nadomestek za smisel Evropske unije - zakaj obstaja in kaj nas vanjo povezuje. Imamo jo za to, da daje institucional­ni okvir zahodni kulturi in civilizaciji. Povezujejo nas grško-rimsko-judovske krščanske korenine. V Bruslju, kot da bi jih bilo tega sram.

In vendar

In vendar je članstvo v EU in NATO najboljše, kar se je samostojni Sloveni­ji zgodilo. Slovenskega gospodarstva si ne moremo predstavljati brez evropskih trgov. Če ne bi imeli evra, bi naš tolar pridelal dve ali tri ničle inflacije. Če ne bi bili člani kluba, bi levičarji morda res z bajoneti nagnali podjetnike v morje. Unija nam je kot oblazinjena soba, ki pacientu preprečuje, da bi se samopo- škodoval. Je kot avtobus, ki vendarle nekako še vedno vijuga v pravo smer. Sedeti na tem avtobusu je manj napor­no kot sam pešačiti v drugo smer, proti Venezueli.

Rešuje nas, da so tisti, ki bi šli v Venezu­elo, bolj lene sorte. Šoferje avtobusa pa vrnitev zgodovine na evropske meje za­čenja trezniti. Naslednjih 20 let bo mo­ralo biti boljših, v Bruslju in v Ljubljani.

Žiga Turk