Krščanstvo se šele začenja

Marjan Pogačnik

Krščanstvo se šele začenja. Tako je zatrdil Aleksander Men (1935–1990), ruski duhovnik, ena najvidnejših osebnosti pravoslavja v postalinski Sovjetski zvezi. Številnim je pomagal odkrivati krščanstvo, med drugim s predavanji, poučevanjem kristjanov »v podzemlju«, pisanjem knjig – med njimi je najbolj znana Sin človekov, nekakšen Kristusov portret, po katerem ga poznamo pri nas – in krščevanjem, tudi do sto ljudi na teden.

Menova trditev o krščanstvu, ki da se komaj začenja, vzbuja začudenje. Kot da bi odmislil stoletja bogate duhovnosti, vpliv krščanstva na družbo, umetniške mojstrovine, od katedral do Bacha … Toda on vztraja: "V resnici je krščanstvo storilo šele prve korake, plašne korake v zgodovini človeštva.« Kot meni, »nam veliko Kristusovih besed še vedno ostaja nerazumljivih. Medtem ko je strelica evangelija uperjena v večnost, pa smo mi še vedno neandertalci duha in morale." Potencial, ki nam ga ponuja Kristus, je neizmeren, a mi smo ga le skromno izkoristili, je mogoče razumeti Mena.

Na ugovor svojih ruskih sodobnikov, da smo vendarle imeli velike učitelje, kot so bili anonimni slikarji ikon, Andrej Rubljov itd., Men priznava, da so bili med nami tudi veliki svetniki. "A to so bili predhodniki; izstopali so v morju blata, krvi in solz." V dolgih epizodah (ne le) ruske zgodovine, ko je bila Kristusova zapoved ljubezni poteptana, so pot naprej kazali izjemni posamezniki, tisti, ki so podobno kot Rubljov Božjo vizijo črpali ne v resničnosti, ki jih je obdajala, pač pa v duhovnem svetu.

In kaj je za Mena tisti posebni dar, ki ga prinaša krščanstvo? Če je princ Siddharta Gautama kontemplacijo dosegel šele po petindvajsetih letih asketskih prizadevanj, če so veliki učitelji, kot denimo Upanišade, Lao Ce, Konfucij, Buda, Mohamed ali Sokrat resnico dojemali kot vrh gore, do katere dostopamo z največjo muko, pa Kristus nikamor ni plezal, nasprotno, sestopil je med ljudi, odgovarja ruski duhovnik in pisec. Prinesel jim je to, kar je sam v sebi – ne nove etike, pač pa novo življenje. Čez prepad med Stvarnikom in ustvarjenimi bitji je postavil most – samega sebe. Ker pripada dvema svetovoma, zemeljski in obenem tudi nebeški resničnosti, se ljudje odslej lahko združimo z Bogom.

Za razliko od Platona Jezus ni napisal ene same vrstice, piše Men. V nasprotju z Mojzesom ni dal tabel postave. Ni narekoval Korana, kot ga je Mohamed. Ni ustvaril meniškega reda (sangha) kakor Buda. Dal pa nam je posebno zagotovilo, da je z nami vse dni do konca sveta, in obljubil, da nas ne bo zapustil sirot. Najgloblja izkušnja krščanstva temelji na tej večni Kristusovi navzočnosti, vse ostalo so le dodatki.

V krščanstvu Men vidi človeštvo, združeno z Bogom. Krščanstvo je zanj združitev človeškega duha, ozkega in omejenega v času, z neskončnim Božjim Duhom. Je posvečevanje sveta, kajti Sin človekov je prevzel naša veselja, trpljenja, ljubezen, delo in vse, kar nas obdaja. Krščanstvo je zmaga nad zlom, temo in grehom. Je Božja zmaga. "Ta zmaga se je začela v noči vstajenja. Nadaljuje se in se bo še nadaljevala, dokler svet obstaja in bo obstajal."