Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

Pieta 21. stoletja

Pieta 21. stoletja

Manica Ferenc

Mednarodni dan žensk, osmi marec, smo obeležili tudi letos. Lepo je dobiti voščilo, majhno pozornost, rožico...

V zahodnih, demokratičnih državah smo ženske enakopravni člen družbe. Imamo volilno pravico, smo političarke, menedžerke, umetnice, žene in matere. Lahko se uresničimo, izobražujemo, hodimo svobodno po svetu, pač delamo vse, kar počnejo naši očetje, možje, bratje, sinovi. Same se odločamo, kaj je pomembno za nas, kakšna je naša lestvica vrednot, čemu dajemo prednost. Postavlja se mi vprašanje: Ali znamo vse to ceniti? Kajti ženske v teh državah še vedno prostovoljno tekmujejo na raznih lepotnih izborih, podlegajo modni industriji, za prestižno torbico so pripravljene požreti marsikaj, največji diktat o videzu, lepotnih operacijah postavljajo ženske ženskam.

Skrbi me, da se ženske v zahodnem svetu preveč ukvarjajo same s sabo, da izgubljajo sočutje do žensk v preostalem svetu, do žensk, ki živijo na vojnih žariščih, ki jih je ta trenutek v svetu več kot petdeset. Mislim, da se premalo odzivamo na zlo, ki smo mu priča: ko poslušamo zgodbe in gledamo pretresljive slike žensk, ki izgubljajo može, matere sinove, sestre brate …; ko vidimo prazne, obupane poglede mater, ki nimajo s čim nahraniti svojih otrok, kaj šele sebe, in mater, ki nimajo dostopa do najbolj osnovnih zdravil; ko imamo pred očmi ženske, žrtve nasilja, posilstev. Posilstvo je še vedno orožje, ki se uporablja v vseh vojnah in ponižanjih žensk; žrtve zlorab rade banaliziramo, medtem pa uzakonjamo evtanazijo, razpravljamo enoznačno o splavu.

Saga brez primere je bil pogreb Alekseja Navalnega, od katerega se je kljub prepovedi poslovilo skoraj sto tisoč ljudi. Dostojanstveno so šli v cerkev in na pokopališče, kljub kameram za prepoznavanje obrazov, ki so bile postavljene ob poti, da so se lahko začele aretacije. S tem dejanjem so režimu pokazali, da jim dostojanstva ne more vzeti. Da jim ne more vzeti pravice do pokopa.

Pogreba tega borca za svobodo sploh ne bi bilo, če ne bi imel pogumne, pokončne matere. Ljudmila Navalna se je morala boriti za sinovo truplo. Šele nekaj dni po smrti ga je sploh lahko videla, ves čas so ji grozili, da ga bodo pokopali kar tam, kjer je umrl. Preprečiti so ji hoteli javni pogreb. Truplo sina so ji izročili šele osmi dan po smrti – pieta 21. stoletja! –, potem ko so jo podprli mnogi, tudi pravoslavni in katoliški duhovniki, ki so v pismu opozorili Kremelj: »Celo Poncij Pilat, ki je dal križati Kristusa, ni tako ravnal s truplom Odrešenika.« Kalvarija s tem še ni bila končana, pogrebci v Moskvi so starše Navalnega drug za drugim zavračali, vse do pokopališča na robu Moskve. Na pogrebu pa ni bilo njegove žene in otrok, saj je nevarnost, da bi končali v zaporu, prevelika. Kakšen je bil osmi marec zanjo, vdovo borca za svobodo in pravice, Julijo Navalno?

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu