Postavimo meje

Postavimo meje

V postnem času razmišljamo, čemu bi se odpovedali in kaj bi omejili. Toda pametno postavljanje meja je veščina, ki nam pride prav tudi sicer. Vsak dan se namreč odločamo, koga in kaj bomo spustili v svoje življenje, česa se bomo lotili in ali bomo spoštovali meje, ki nam jih postavljajo drugi.

Meje niso iznajdba sodobnega časa, najdemo jih že v Svetem pismu. V edenskem vrtu je Bog rekel človeku: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej!« Mojzes pa je na drugem mestu dejal Gospodu: »Ljudstvo ne more stopiti na Sinajsko goro, saj si nas sam posvaril in rekel: »Napravi mejo okoli gore in jo okliči za sveto!««

Kako se počutimo?

Več razmišljamo o mejah, ki jih mi postavljamo drugim, kot o mejah, ki jih drugi postavljajo nam. »Obstaja zanimiva vaja, v kateri sodeluje več posameznikov. Z vrvmi naredimo kroge, ki označujejo naš življenjski prostor, potem pa preverjamo, kako se počutimo ob prestopanju teh meja. Če vstopi nepovabljena oseba v moj prostor, me to zelo zadene. Če sam stopim iz svojih meja, pa ni nič posebnega. Drugemu lažje postavimo meje in tudi bolj opazimo, če jih prestopi. Zdi se mi zelo pomembno, da znamo tudi sebi postavljati meje. Tudi, kaj zmoremo, da ne obljubimo več, kot zmoremo,« pravi lazarist dr. Stanko Gerjolj, dolgoletni predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki je doktoriral iz teologije, pedagogike in psihologije.

V službi življenja

Če družba nima trdnih meja, zdrsi v kaos, če človek nima meja, izgubi ravnovesje in mir, zapade v težave in morda celo podivja. Meje postavljamo otrokom, alkoholu, izbruhom jeze, hrani, računalniku in telefonu, športu, »kofetkanju« s prijateljicami, fitnesu in še tisoč stvarem. Ali lahko rečemo, da moramo meje postaviti vsemu in vsakomur razen Bogu? »Po stavljanje mej je nujno, da lahko živimo človeka vredno življenje. Meje dajejo tudi občutek varnosti. Ko si postavim meje, se znajdem v varnem prostoru, zato lahko ta prostor izkoristim in sem kreativen. Mejo je treba postaviti vsemu, celo zaupanju v Boga. Brezmejno zaupanje me lahko pripelje do tega, da bom rekel: ni mi treba storiti nič drugega kot zaupati Bogu. To mi bo v škodo, saj bom postal pasiven in se ne bom več trudil,« pravi Stanko Gerjolj.

Kdo je moj brat?

Samoobvladovanje spada med najpomembnejše osebnostne lastnosti. Ne moremo si dovoliti vsega, znati si moramo reči tudi »ne«. Najbolj strogo in dosledno se je treba omejevati tam, kjer smo šibki. »Brez uzde strast – gotova propast,« pravi slovenski pregovor. »Pri nagnjenosti, ki lahko pelje v odvisnost, veljajo samo stroge in dosledne meje. Tu ni polovičarstva,« pravi Stanko Gerjolj in spomni na svetopisemski odlomek o zlatem teletu. Ko je Mojzes videl, da je ljudstvo razbrzdano, je rekel, naj pridejo k njemu tisti, ki so za Gospoda. Potem jim je naročil, naj gredo po taboru in naj vsak ubije svojega brata, prijatelja in soseda. »Včasih se mi kakšna razvada ali nagnjenje predstavlja kot brat ali sestra, čeprav je v resnici moj sovražnik. Zato ji moram sneti masko in jo prepoznati,« pojasni Gerjolj. Koristne in trdne meje lahko postavljamo le takrat, ko vidimo sebe in druge take, kakršni smo v resnici.

Zdrava kmečka pamet

Današnji čas je čas skrajnosti. Nekateri si postavljajo ohlapne meje, drugi so do sebe prestrogi. Zdi se jim, da niso nikoli dovolj dobri in sposobni, zato zatirajo svoje želje, namesto da bi omejili neutemeljene pomisleke in strahove. Pri tehtanju med ohlapnostjo in strogostjo je najboljša zdrava kmečka pamet.

Stanko Gerjolj priporoča, da si v postnem času postavimo mejo, da ne bomo sledili kaotičnosti sodobne družbe. Namesto tega si izberimo prave vrednote in jih ozavestimo. Dobro je tudi, če se odločimo, da se v postnem času ne bomo pritoževali in tarnali. Možnosti, da si postavimo koristne meje, je veliko. Ni pa smiselna pretirana strogost. Najprej se človek zelo omejuje, potem pa se preveč naje. Bolje je, da si izberemo eno majhno stvar, naredimo en majhen sklep in poskušamo biti pri tem dosledni.

Meja navzgor in navzdol

Pred leti so pripovedovali o duhovniku, ki je sklenil, da bo vsak večer pred spanjem zmolil rožni venec. Toda mož je imel čez dan številne obveznosti v župniji, pri študiju in drugje, zato je odhajal k počitku zelo pozno. Čeprav je zjutraj vstajal zgodaj in mu je manjkalo spanja, je trmasto vztrajal pri zaobljubi. Sobratje pa so videli nekaj, česar sam ni zaznal – da postaja iz dneva v dan bolj čemeren, razdražljiv in nemiren. Zato so zahtevali, da zmanjša količino molitve na razumno mero in si privošči več nujno potrebnega spanca.

Rimski pesnik Juvenal je rekel, da pametni ljudje tudi lepim stvarem postavijo meje. Ali to velja tudi za molitev? Gerjolj pravi, da morajo biti meje pri molitvi postavljene navzgor in navzdol, hkrati pa je vprašljivo, če vse stavimo na količino. »Duhovniki vsak dan obvezno molimo brevir. Lahko molimo zbrano in poglobljeno, vendar morda ne zmolimo vsega, lahko pa zmolimo vse, vendar med tem ves čas pogledujemo na uro. Včasih mi pri spovedi kdo reče, da bo za pokoro zmolil ne vem kaj. Povem mu, da je to preveč. Rečem mu: »Za pokoro je toliko, vi pa seveda lahko zmolite še kaj zraven.« V takih primerih gre lahko za težnjo po samoodrešenju, češ, jaz si bom zaslužil na- klonjenost Boga. Potem pozabim, da je to dar.«

To ni ljubezen

Enako pomembne kot meje, ki jih postavljamo sebi, so meje v odnosih. »Meje si postavljamo zato, da se med seboj »ne požremo«,« slikovito pojasni Stanko Gerjolj. »Samo tako lahko vsak najde svojo identiteto in pride do dialoga med nami. Kjer ni zdravih in trdnih mej, nekdo prevlada, nekdo pa trpi.«

Ni dovolj, da meje so, treba jih je tudi varovati. Marsikdo se sprašuje, kaj naj naredi, če drugi ne spoštujejo njegovih meja? »Nisem dolžan prenašati, da nekdo hodi po meni, to ni ljubezen do bližnjega,« je odločen Gerjolj. »Če me je vsiljivec pri- pravljen poslušati, mu povem, kje je meja. Včasih je treba pokazati tudi jezo, tako kot je v nekaterih primerih ravnal Jezus. Pravijo, da je boljša prva zamera kot zadnja. Če ne gre drugače, se umaknem ali zahtevam, da se mi oseba ne približuje.«

Zakaj se nas bojite?

Meje se učimo postavljati že v otroštvu, ko nam jih postavljajo drugi. Pozneje pa velja: Če znam sebi postavljati meje, jih bom znal tudi drugim. »Danes številni otroci živijo življenje brez meja. Vse si dovolijo in vse imajo. Tak otrok bo težko postavljal meje,« pravi Gerjolj. »Nekoč smo se na duhovnih vajah za birmance pogovarjali, kako doživljajo odnos s starši. Čutilo se je, da si lahko vse privoščijo. Potem smo imeli v dvorani srečanje, na katerem so otroci postavljali vprašanja staršem, starši pa otrokom. Prvo vprašanje otrok je bilo: »Zakaj se nas bojite?« Starši so obnemeli. Življenjski slog, ki je na videz brez meja, prinaša tudi življenje brez vrednot. Meje so sestavni del vzgoje. Ne morem se naučiti živeti, če ne čutim meja. Tudi zato, ker življenje brez meja ni varno. Otroci, ki imajo občutek, da se jih starši bojijo, niso varni, niso zaščiteni.«

Če doma nismo bili deležni prave vzgoje, če nimamo trdno izdelanega vrednostnega sistema ali nismo samozavestni, težje postavljamo meje. Včasih pa ravno zaradi takega primanjkljaja še bolj zahrepenimo po redu in varnosti. »Pomembno se mi zdi, da živimo v okolju, kjer lahko srečamo ljudi z zdravimi mejami. Ni nujno, da je taka vsa župnija, vas ali mesto, pomembno je, da so tam posamezniki, ki me navdihujejo, da znam in si upam oblikovati kar najbolj zdrav in varen življenjski prostor,« še izpostavi Stanko Gerjolj.

Meje niso zidovi

Nekateri ne postavljajo mej v odnosih, ker bi radi ugajali drugim. Nekateri pa iz strahu pred nasiljem in zlorabo postavljajo preveč stroge in toge meje.

Papež Frančišek nas spodbuja, naj gradimo mostove, ne zidov: »Kdor gradi zidove, postane njihov zapornik. Kdor gradi mostove, pa gre daleč naprej.« Kaj to pomeni, pojasnjuje knjiga z naslovom Kako postavim meje, ki bo aprila izšla pri založbi Družina: »Meje nam pomagajo ohranjati dobro notri, slabo pa zunaj. A včasih imamo slabo notri in dobro zunaj. V teh primerih moramo znati odpreti svoje meje, da spustimo dobro noter in slabo ven. Z drugimi besedami, naše ograje potrebujejo vrata. Meje niso zidovi. Biti morajo dovolj prepustne, da omogočajo prehajanje, in dovolj močne, da zadržujejo nevarnost zunaj.«

Da moramo biti odprti, a hkrati čuječi in previdni, se strinja tudi Gerjolj: »V odnosih se je treba vživljati v sočloveka in mu prisluhniti, vendar je treba postavljati tudi meje. V apostolski veroizpovedi molimo, da je šel Jezus pred pekel. Gre tako daleč, da začuti človeka v njegovi stiski, ne gre pa v svet pekla.«

Kdor je dober, misli, da so vsi dobri

Mediji so nedavno poročali, da se je na policijski postaji oglasil moški in povedal, da so mu neznanci z bančnega računa ukradli 140.000 evrov. Pred tem so ga poklicali po telefonu in mu povedali, da ima v kriptodenarnici 17.000 evrov, ki jih bodo nakazali na njegov račun, če jim da dostopna gesla in druge podatke. Ker meja zaupanja ni bila dobro postavljena, je prišlo do zlorabe. Podobno je pri spolnih zlorabah v Cerkvi. Zdi se neverjetno, da odrasle osebe tako zlahka nasedajo na sladke besede, nekritično poklekajo pred »duhovnimi avtoritetami« in jih dajejo v oltar, ko pa mora biti ta rezerviran samo za Boga in za od Cerkve priznane svetnike.

Z odločnim postavljanjem meja lahko na vseh področjih zmanjšamo možnost zlorab. Vendar Stanko Gerjolj opozarja: »Tam, kjer je okolje bolj moralno, je lažje zlorabljati kot tam, kjer ni. Nikjer ni tako lahko goljufati kot v dobrodelni ustanovi, kamor vsak vstopa z dobrim namenom.« Kdor je dober, pač misli, da so vsi dobri.

Postavljanje in spoštovanje meja ni vedno lahko, a tudi to je znamenje, da gre za pomemben element življenja. »Da bi imeli svobodo vsi, jo moramo omejiti,« je že v 18. stoletju vedel angleški državnik Edmund Burke.