O kulturi, spominu in civilizaciji

Pojem kultura je v zadnjih časih pogosto oskrunjen.

Kako prepletene in pomensko dopolnjujoče so besede kultura, spomin, civilizacija. Kultura je tako širok in hkrati zlorabljen pojem, da bo treba k izvirom, da bi še ujeli njegov prvotni pomen. Najprej razmislek o kulturi spominjanja, o dolgu do prednikov, in še bolj dolžnosti, ki jo imamo do naših potomcev in naroda v celoti.

Z vprašanjem, kaj vse je kultura in kakšna je kulturna kultura, smo hitro na spolzkem terenu. Recimo za uvod, da gre v širšem smislu za kompleksen organiziran način življenja, ki ga vzpostavljajo in hkrati zamejujejo prepričanja oz. sistem trajnih vrednot. O kulturi v širšem pomenu besede lahko govorimo s pojavom prvih civilizacij pred 5.500 leti. V nekem smislu se kultura – civilizacija začne takrat, ko se človek spominja in beleži svoje spomine. Ko človek pokoplje umrlega svoje vrste in se trajno spominja posebej tistih posameznikov, ki so pomembno prispeli h kulturi in dosežkom neke skupnosti. Na tem odru so zgrajene vse velike civilizacije od Mezopotamije in Egipta do Grčije in Rima, Indije in Kitajske. Očitno je spoštovanje, celo čaščenje pomembnih prednikov vrhunec številnih starih kultur.

Spomin kot bistvena sestavina civilizacije

Gojenje spomina na prednike in na pretekle dogodke je še vedno bistvena sestavina vsake civilizacije, vsakega naroda, tudi našega, saj omogoča zavedanje temeljev, omogoča širši uvid, od kod prihajamo, in zato boljšo orientacijo, kam naj gremo. V vrednostni zmedi sedanjih časov je to še posebej pomembno. Zato je spomin na vrle može in žene tako ključen, ker nam krepi identiteto, samozavest, ker omogoča, da preživimo kot narod s svojim jezikom in kulturo. Namreč ko se osnovne kulturne norme izpridijo, ko ne pokopljemo svojih mrtvih, ko ni več jasno, kaj je prav in kaj ni prav, kaj je resnica in kaj laž, takrat so se v zgodovini civilizacije izvotlile, zašle v krizo in mnoge propadle. Tudi zato, ker niso spoštovale ter upoštevale dediščine svojih najboljših.

Marsikatera znamenja v Evropi in Sloveniji kažejo, da je naša kultura ali bolje civilizacija v upadu, že številčno. Sistem vrednot se močno maje, ni več jasno, kaj je prav in kaj ni prav. Še to, kar je bilo sveto že starim Grkom – pokop umrlih, celo sovražnikov, ni več vrednota. Antična zgodba o Antigoni, ki kljub prepovedi Kreona pokoplje svojega brata Polinejka in postavi normo osnovne kulture, se danes in tukaj v Ljubljani grobo tepta. Ker ne poznajo Antigone in očitno ne vedo, da bo na koncu poguba zadela posebej Kreona. Zaman so veliki govori v velikih dvoranah, če grešimo pri osnovnih načelih, ki vsako kulturo utemeljujejo. Očitno imamo probleme s tem, kaj je kultura, kaj je civilizirano in spodobno in kaj je tisto, kdo so tisti, ki se jih je vredno spominjati in se ob njihovi umetnosti navdihovati.

Kdo so tisti, ki so pomembno sestavili mozaik naše identitete, naše kulturne krajine, tako materialne kot duhovne in v najširšem smislu tudi narodne?

Letos nas okrogle obletnice spominjajo na nekatere velikane slovenstva. Minilo bo 150 let od rojstva generala in pesnika Rudolfa Maistra, ki je imel redko viden pogum, celo predrznost – a je zato za slovensko stvar priboril spodnjo Štajersko z Mariborom. Do marčne stote obletnice rojstva pesnika Minattija, ki nam je v dušo in srce vstavil tisto Nekoga moraš imeti rad …, je le še dober mesec dni. V vsakem od nas je nekaj pesnika, nekateri pišejo ali pišemo pesmi, a hvala Bogu, tisti najboljši jih ponudijo v zakladnico naroda, da postanejo del njegove duše, trajnega spomina. Del kulture. Tega pojma, ki je v zadnjih časih pogosto oskrunjen.

Ni kultura vse, kar se razglaša za kulturo

Kultura res ni vse, kar se samookliče za kulturo. Kultura je tisto, kar kultivira, se pravi goji, vzgaja, prispeva k rasti, čeprav je provokativno, kar – na koncu dneva – prispeva k lepoti, kar se spogleduje s presežnim. Kultura je tako tudi velika sopotnica krščanstva, saj so številni brezčasni diamanti svetovne umetnosti nastali prav kot religiozna izpoved umetnika. Od sv. Sofije v Carigradu, Sikstinske kapele v Vatikanu … do naših biserov sakralne umetnosti, ki jih najdemo v naših mestih, vaseh in na vzpetinah.

Žal se je v današnji dobi razkroja vrednot pod kulturo in nad kulturo zgrnilo tudi mnogo tistega, kar je v jedru njeno nasprotje, a je tok sveta tako močan, da nekultura paradira. Tak je primer oskrunjene podobe brezjanske Marije s podgano, ki so jo malo pred kulturnim praznikom znova razkazovali v oddaji o kulturi na nacionalni televiziji. Pa izlivi sovraštva in žalitev iz ust Svetlane Makarovič … Komu to služi? Kulturi, umetnosti? Seveda ne. Pri takih ekscesih ni problem le v tem, da se je to zgodilo, pač pa toliko bolj, da se temu priklanja celoten državni vrh s predsednikom vlade, predsednico in kulturno ministrico na čelu. In tisti na Televiziji Slovenija, ki podgani znova naklonijo veliko časa v elitnem večernem terminu, namenjenem najširšemu krogu plačnikov RTV-prispevka, seveda ne promovirajo kulture, ampak netijo sovraštvo in žalijo verska čustva.

Ločiti zrno od plev

Kako torej ločiti zrno od plev? Pravzaprav ni težko, vprašajmo se: ali to, kar nam ponujajo kot kulturo, širi spoštovanje, veselje, kultivira, prispeva k rasti in lepoti ali žali in neti razdor? Res, ni vse, kar se ima za kulturo – kultura, še manj umetnost. Kakšna je pravzaprav razlika oz. povezava med kulturo in umetnostjo? Vsaka umetnost je del kulture, ni pa vsaka kultura že umetnost. Še zdaleč ne. Marsikaj, kar je danes najbolj čaščeno in dobiva državni denar, bo utonilo v pozabo, resnična umetnost pa je tista, ki bo imela veljavo tudi čez pol stoletja, stoletje in več … Čas bo izločil gnila jabolka.

Zanimivo je tudi to, da največje umetnine naših pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov, Prešerna in Cankarja, Plečnika …, niso nastale z državnim denarjem. In kljub temu da imamo vsaj stokrat več oklicanih kulturnikov kot pred sto leti, velikih umetnin ni več, kvečjemu manj. Ker stvar ni v denarju, ampak v osebni konstituciji, v preizkušenosti, tudi v trpljenju, v karizmi …

Ko pade čut dolžnosti in odgovornosti

In še zadnji zorni kot kulture, o katerem govorimo v tem sestavku. Kultura stabilnih medsebojnih odnosov, ki družbi omogoča, da preživi in napreduje, sloni torej na vrednotah, na moralnih temeljih, ki so postavljeni na Božjih zapovedih. Ko se temelji začnejo majati, prej ali slej pride pod vprašaj vse. In tu tiči izziv za vse nas. Govorim o kulturi v najširšem aktualnem smislu medčloveških odnosov. Začnimo pri spoštovanju prednikov, njihove dediščine, predvsem duhovne – če se tega držimo, praviloma ne bomo izgubili stika s tisočletno krščansko kulturo v našem narodu. Spoštujmo, spoznajmo, kaj so doživeli in preživeli. Učimo se iz njihovih zgledov in napak, ni treba, da jih ponavljamo.

Ne drži povsem zelo pogost izgovor, da so pač drugi časi. Mi smo drugi, pogosto manj utrjeni, manj potrpežljivi, manj modri, manj ponižni do svojih napak. Ko je Bog izrinjen in ni najvišje avtoritete, začne človek sebe in svoje potrebe postavljati v središče – in tu pade odgovornost, opuščajo se običajne vloge v družini in družbi. Pade čut dolžnosti in odgovornosti. Gre za novodobni rušilni egoizem, tudi skrajni feminizem, ki ga hranijo izjemno močni in mamljivi »preroki« sodobnega časa, ki obljubljajo preporod in novo življenje, če služiš predvsem samemu sebi. Seveda potem kultura kot sistem vrednot, ki drži skupnost v ravnovesju, zaniha navzdol.

Začnimo pri sebi

Tu se odpira polje zdrave pameti, odgovornosti in dane besede. Vse to namreč prispeva k ohranitvi krščanske kulture, ki je danes tako na udaru. Gre tudi za ohranitev naroda. Nedavno je bilo moč prebrati trditev: »Zahodna kultura je začela propadati, ko so ljudi prepričali, da družina ni najbolj pomembna.« Pa vemo, da ima naša kultura v smislu vrednot in duhovnega izročila najmočnejši temelj prav v družini. Tudi sami smo krivi za takšne razmere. Hromi nas blagostanje, ki prinese pomehkuženost. Pritisk sveta je enostavno premočan. Malo provokativno rečem, da smo kot katoliška družba izgubili vrsto orodij za samopomoč in solidarnost, za povezanost, za iskanje ali bolje vračanje izgubljenih ovc nazaj v čredo.

Poglejmo muslimanski svet. V smislu kulture v najširšem pomenu je v mnogočem neprimerno manj produktiven oz. na nižji ravni, kot je naša družba. A ne tam, kjer gre za preživetje in prihodnost. Muslimanska skupnost zna biti izjemno povezana ne le ob obredju, ampak tudi sicer, izrazito so solidarni drug do drugega in člana skupnosti, družine, ki je tako ali drugače v stiski, ne pustijo na cedilu. Gradijo soodgovornost. Tu ni izgovora, da »to ni moja stvar, to se mene ne tiče«.

Ne govorimo o zgledu, ampak o normah, ki smo jih v krščanskih skupnostih prepustili času, misleč, da so zastarele. Pa vemo, da so oblikovale prve kristjane v močne, neupogljive skupnosti prav s kulturo medsebojnih odnosov in zvestobe vrednotam, ki so prekvasile svet in zlomile samopašne vladarje tistega časa.

Kot vedno – s kulturo v smislu prepoznavanja vrednosti, resničnosti in lepote, razločevanja med dobrim in hudim začnimo pri sebi in bomo imeli zelo veliko dela. Bodo pa zato sadovi blagodejni tudi za skupnost v celoti.

Dr. Jože Možina