Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

5 %, pa grožnja?

5 %, pa grožnja?

Janez Porenta

Te vrstice pišem kot oče štirih, ki so (dva ga še vedno) obiskovali javni vrtec. In kot mož vzgojiteljice v ljubljanskem javnem vrtcu. Odlično pognojen teren torej, boste rekli, za petje slavospevov javnim vrtcem. In res jih bom! Kajti z mojimi očali z njimi ni nič narobe. Tudi mednarodne primerjave to potrjujejo: kakovost pedagoškega procesa in zaposlenih v njem, dostopnost, sodelovanje s starši, obogatitvene dejavnosti … so primerljivi z najbolj razvitimi evropskimi državami.

To pa seveda ne pomeni, da preziram zasebno pobudo na področju vrtcev ali da jo ocenjujem za nepotrebno ali celo škodljivo. Ravno nasprotno. Prepričan sem, da zasebni vtrci ostrijo konkurenco v predšolski vzgoji in s tem tudi javne silijo, da delajo še bolje in kakovostneje, da jih monopol ne uspava ali dela samozadostnih. To vidim na domačem pragu, v domači občini, ki ima odlična javni in zasebni vrtec. Konkurenca koristi zlasti javnemu.

Strah pred zasebnimi vrtci je odveč. S petodstotnim deležem ne morejo biti grožnja državnim, lahko pa odgovarjajo na potrebe izrazite manjšine staršev, ki – kot pove ravnateljica Angelinega vrtca – se zanj odločijo tudi zaradi načina dela v vrtcu in pedagogike, ki jo ta izvaja. Pa naj bodo to katoliški ali waldorfski ali gozdni vrtci. Toda nobena še tako izpričana kakovost ne bo omajala teh, ki demonizirajo vse, kar je zasebno – in takšnih je v zdajšnji vladi pač veliko, zlasti v njeni najmanjši stranki.

In zato se bojim, da se slovenskim zasebnim vrtcem ne obeta nič dobrega. V njih vidijo elitizem, ideološko indoktrinacijo, grožnjo pokristjanjevanja otrok. Če pa pogledate starše otrok v zasebnih vrtcih: niso niti privilegirani bogatuni niti katoliški ekstremisti niti nazadnjaški zategnjenci. Le udejanjajo 14. člen Ustave RS, ki govori o enakosti pred zakonom, in zlasti 41. člen, ki daje staršem izrecno pravico, da vzgajajo otroke skladno s svojim prepričanjem.

Kakor koli, ponovno se kopja lomijo na plečih otrok. Po nepotrebnem. Rušiti utečen in dobro delujoč sistem je strel v koleno, ki ne koristi nikomur. Še najmanj pa javnim vrtcem.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu