Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

»Vladar« ali Golobovo prisvajanje države

»Vladar« ali Golobovo prisvajanje države

16. januarja, 2024

 Piše: dr. Andreja Valič Zver

V teh dneh se spominjamo 21. obletnice smrti očeta slovenske države dr. Jožeta Pučnika. Demokrat, vrhunski intelektualec, politični zapornik, disident, državnik je v svojih strokovnih in znanstvenih delih veliko razmišljal in analiziral fenomen demokracije. Tako je npr. leta 1990 zapisal, da »demokracija preprečuje prilaščanje države in da je najhujša oblika zlorabe politične oblasti prilaščanje države«. Po Pučnikovem mnenju »državni aparat sodobne države nosi v sebi toliko nakopičene moči, da naravnost izziva k trajni prilastitvi.« Poudarja, da se je točno to zgodilo v vseh totalitarnih državah. Demokracija naj bi torej s svojimi ponavljajočimi se volilnimi postopki preprečevala »vsako trajno prilastitev države«.

A ob prebiranju in študiju Pučnikovih briljantnih analiz nas vsakodnevno dogajanje ter pregled medijev in socialnih omrežij navdajajo s precejšnjim pesimizmom, kar zadeva zdajšnje stanje slovenske demokracije. Kot je znano, se je Pučnik dobro zavedal, da prve učne ure demokracije še ne zagotavljajo razcveta svobode, da je v Sloveniji demokracija krhka predvsem zaradi pomanjkanja demokratične tradicije. Ob vzniku slovenske politične pomladi in nastanku samostojne Slovenije so se stari vzorci politike prenašali v novo demokratično okolje, »strici« pa so ohranili vzvode moči. A zdi se, da ga je najbolj prizadelo pomanjkanje  poguma in kritičnega razmišljanja med navadnimi državljani. Nekdo, ki je bil junak v svinčenih petdesetih, je verjetno težko gledal nekritičnega, pasivnega državljana, ki ne ve, kaj bi s svojo svobodo.  Pučnik svobode ni razumel kot Golob, češ, svoboden si, da delaš, kar hočeš, če imaš seveda dovolj moči.

Golob vedno bolj pooseblja »vladarja« v makiavelističnem smislu besede. Človek torej, ki si prilašča državo, dela, kar hoče, in mu nihče nič ne more. V tem smislu gre po stopinjah svojega velikega vzornika in tovariša, ljubljanskega župana. Politična higiena mu je španska vas, s svojim napihnjenim slogom vladanja pa začenja spominjati na francoske kralje (in kraljice) v času pred francosko revolucijo. Razkošje navzven in gniloba navznoter sta se končala v krvavem revolucionarnem besu, ki je – kot je običajno v revolucijah – pokosil predvsem mnoga nedolžna življenja in odprl prostor za napoleonovske osvajalne pohode. Pa nikakor ne želim namigovati na primere iz zgodovine, čeprav bi si aktualni slovenski »vladar« lahko ogledal katerega od njih in se zamislil ob dejstvu, kaj se zgodi, ko prestopiš meje sprejemljivega vladanja in zaideš v močvirje, iz katerega se ne rešiš več. Ali je sploh treba naštevati vse fiaske slovenskega »vladarja«, ki se mu v prah sesuva vse, kar je − smehljajoč se − obetal pred volitvami? Ali je treba ponavljati obupane pozive iz gospodarstva, podjetništva, kmečkega stanu, zdravstva in vseh drugih področij, ki so v razsulu? Ali je treba spominjati na nezavarovane slovenske meje, naraščanje nezakonitih migracij in z njimi povezanega nasilja? Zasebna lastnina se spreminja v smrtni greh, svoboda medijev pa se je preselila v kategorijo »sovražnega govora«. Z lesom ena najbolj poraščenih evropskih držav se transformira v deželo sončnih panelov, ki naj bi po zagotovilih Golobovih »strokovnjakov« enkrat za vselej rešili problem preskrbe z električno energijo. Amen. »In potem je krava crknila, pa ravno sem jo navadil na lesene oblance,« je ob neuspelem eksperimentu vzdihnil butalski kmet.

Naj ob vse bolj norem »golobovanju« in poglabljanju obupa med ljudmi sklenem razmišljanje s Pučnikom in z njegovo politično držo državnika. Njega je bilo vredno vprašati, kaj je prav in kaj ne. Odgovoril je iskreno, četudi drugače, kot je spraševalec morebiti pričakoval. Četudi je resnica včasih boleča, je vselej povedal tako, kot je menil, da je res in prav. Odkrito, iskreno! Tak je bil Pučnik! Zato naj vas spomnim na njegovo željo, da bi Slovenci vendarle vzravnali svoje vijugave hrbtenice. Ob desetletnici slovenske države je zapisal: »Neprijazni so moji občutki … razmere so v naši državi takšne, da bi se razjokal. Če bi kaj pomagalo. Zato sočno zakolnem in ponudim precej medel nasvet: Da, razjokajmo se nad lastno skrotovičenostjo in nad našimi vrbastimi hrbtenicami, nato pa se končno dvignimo na zadnje noge in razvijmo v sebi vsaj delček tega poguma, doslednosti in resnicoljubnosti, ki jih opeva naša sentimentalno lažniva narodova mitologija! Tako bomo zmogli marsikaj spremeniti in vzpostaviti v tej šentflorjanski domačiji stanje, ob katerem bomo res upravičeno ponosni na svojo suvereno državo, ki je danes pravzaprav še nismo vredni.«

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu