Ovčka za palestinsko dete

Angelzi Nebeſhki 

Se tam veſele

Paſtirzi od delezh

Tudi k njemo hite

Zhloveka ni enga

Oh uſmili ſe Bogu

Deb ofer perneſu

Mojmo Jesuſu.

Oh saj mi podajmo

Se k njemo tedej

S paſtirzi ofrajmo

En ofer mu sdej

K enu zhiſtu ſerze

Glejte de u pregrehah

Nepojdete tje.

(iz 10. božične pesmi,
Kokrski rokopis, 1834)

»Niti ovčke,« mi je užaloščeno odgovoril sin, ko sem ga lansko leto vprašala, ali so imeli v vrtcu jaslice. Niti ovčke. Seveda, kaj pa sem pričakovala od t. i. »ideološko nevtralnega« posvetnega vrtca!? A vendar v predbožičnem času tudi tu ne manjka lučic, smrečic, evforičnega »kranclanja«, jelenčkov, niti piškotkov in možicljev iz ingverjevega testa. Vse kaže na pričakovanje in praznovanje. Česa? Koga? Zahodni svet že lep čas rojstni dan praznuje brez Slavljenca. Postali smo častilci smrečic, jelenčkov in kuhancev. Priznam, v primerjavi s tem se mi pogansko starorimsko čaščenje božanskega Nepremaganega Sonca zdi duhovni luksuz. A kristjani vemo, da prihaja Kristus, Odrešenik. Ne, to ni družinski praznik; Emanuel ni prišel z idilično družinsko scenerijo, da bi »frustriral« osamljene ljudi ali povprečne, utrujene družine, ki se spričkajo ob praznični mizi. »Kristus je sebe imenoval Resnica, ne običaj,« pravi Tertulijan. To je praznik za vsakogar, ki hrepeni po Odrešeniku – Resnici. Božič je sestop Boga, dejanje dveh ljubečih in junaških privolitev: Marijine, tihe in (po materinsko) prezrte, ter nedoumljive in nepredstavljive Božje.

Povej nam, Marija, kako te je pripravljal Gospod, JHVH, ki te je upodobil in varoval tvoje ljudstvo, kako te je prerodil, da si ga smela roditi? Kaj vse si mu darovala, da si ga postala vredna? Koliko solza si prelila, koliko strahu in ostrih pogledov je prestalo tvoje noseče telo, ki je vedelo, koga nosi? S kakšnim pogumom te je obsenčil Duh, da sta z Jožefom tvegala življenje in dobro ime ter zaradi Njega postala »prešuštnika«, »begunca«, »migranta«? Nauči nas, da bomo tvegali tudi mi in se s teboj veselili Luči, ki bo zasijala ob Njegovem rojstvu. Velika sta tema in mraz naših dni. Zato pridi, pridi, palestinsko Dete, in usmili se podivjanega sveta, ki ti ne more podariti niti ovčke; usmili se sveta, ki te mori v nedolžnih otrocih in ne zna več žalovati za njimi. Pridi, čeprav te ni­smo vredni, in s svojo krvjo izperi naš greh. Pridi, ker mi potrebujemo Tebe in ne Ti naših pogrnjenih miz. Pridi, ker smo pozabili, kdo smo. Naj smemo biti ovčka ob tvojih jaslih, čeprav vemo, da si lahko sam priskrbiš čredo in si iz kamnov obudiš svoje ljudstvo.