Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

OBISKANJE PEDRA (PETRA) OPEKE

Obiskanje Pedra Opeke

Marjan Pogačnik

Bil je čas obiskanja: Pedro Opeka je polnil cerkve in dvorane, z mnogimi se je pozdravil, jim podal roko, se z njimi fotografiral. Zakaj ta slovenski misijonar nagovarja tako širok krog ljudi? Odgovora ni mogoče najti samo na ravni besed, pač pa se skriva v njegovi osebnosti, srčnosti, toplini. Govori »z dušo in s telesom«, kot sam pravi. Je mož iz enega kosa, to, kar oznanja, tudi živi.

In je človek bližine. Med obiskom v Sloveniji si je bolj kot dajati izjave novinarjem želel srečevati z ljudmi. Nagovoriti zna tako pomembneže kot povsem običajne ljudi. Na fotografijah s srečanj z njim ugledamo vesele, žareče obraze. S svojo blago in obenem odločno neposrednostjo izvablja iz nas najboljše. Pravi, da mnogi politiki nimajo karizme – pravega srca, ljubezni, da bi skrbeli za najbolj revne. Sam je z njo brez dvoma obdarjen.

Pedro se je na začetku duhovniške poti odločil, da bo imel vsakogar za brata. Za »brata« kliče vsakogar, celo denimo ruskega predsednika Vladimirja (in kot bratu mu pove, kar doživlja ob njegovem ravnanju), tudi muslimane. V pogovoru s slovenskimi novinarji je besedo brat uporabil vsaj sedemnajstkrat.

Danes nas ta izraz skorajda iznenadi. Nevljudnost, kazanje s prstom, godrnjanje, kritiziranje vsega in vseh po vrsti, verbalno in drugo nasilje – pojavi, tako zelo oddaljeni od vsakršnega bratstva – so žal postali že nekaj tako vsakdanjega v različnih oblikah osebnega in družbenega življenja, da se nam zazdi, da bratski način življenja prihaja s kakšnega drugega sveta. A krščanstvo ne more kazati druge smeri. »Vsi smo bratje,« je govoril sv. Frančišek Asiški, iz tega stavka pa je papež Frančišek napravil enega glavnih poudarkov svojega papeževanja, saj ve, da svet, ki poka po šivih, lahko drži skupaj le ljubezen do bližnjega.

V svet odprtega Pedra, a z ljubeznijo do domovine v srcu, boli, da smo Slovenci še kar sprti med seboj, sicer ne bi tako odločno poklical k spravi, ne da bi pri tem spregledal resnico. »Hvala vsem Slovencem, ki si boste podali roke in drug drugemu odpuščali.« Velik izziv za vsakogar posebej in za družbo, v kateri nekateri nabirajo dobiček od gojenja sovražnosti in nastavljanja ovir drugače (ali celo podobno) mislečim, a v kateri je sprava edini način, kako lahko dobro sobivamo. Ob Pedrovi osebni širini še toliko bolj pridejo do izraza naše ozkosti. Nenavadno je, da se nekdo, ki poskrbi za lastno fotografiranje z misijonarjem, na družbenem omrežju dan ali dva zatem zgraža nad tem, da se je z Opeko srečala tudi politična osebnost druge barve.

Na omrežju X je nekdo drug misijonarja označil za »velikega idealista«, ki je »v nekaterih stvareh zagotovo naiven«. Če bi razumel krščanstvo in njegovo radikalnost, bi lahko predvidel, da so za naivnega najbrž označili sv. Maksimilijana Kolbeja, ki je stopil v vrsto talcev namesto nekoga drugega, sv. Damjana de Veustra, ki se je naselil na otoku gobavcev, sv. Janeza Pavla II., ki je odpustil svojemu atentatorju ... Da ne omenjamo Jezusa samega, ki je sestopil med grešne, tudi njemu sovražne ljudi.

Sporočila Pedra Opeke, ki nam jih je prinesel, niso prav nič intelektualno zapletena. Misijonar se ne ukvarja s kakšnimi znotrajkatoliškimi polemikami, ki nam jemljejo potreben čas in energijo, pač pa z bistvenim. Živeti Boga je bolje kot govoriti nekaj naučenega o Jezusu, pravi, sreče ne prinašajo materialne stvari, pač pa odpiranje drugim.

Hvala, Pedro, da s svojim žarom v nas vžigaš človečnost, evangelij.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu