Kolikokrat v življenju sem občutil, da je Bog vsako dobro odločitev stoterno poplačal. Ne z denarjem, ampak s srečo in zadovoljstvom, da sem lahko pomagal. (Janez Janež)

Mir in pravičnost – na ozarah nedosegljivega?

Mir in pravičnost – na ozarah nedosegljivega?

Na pogajalske mize smo se navadili kot na ring merjenja moči. Kdo bo izgubil in kdo pridobil? Če so pogajalci za mir naključno kaj dosegli, pred javnostjo ne smejo vsega povedati, da njihovo prizadevanje ne propade. Po nekem kratkem obdobju pa se že itak skromen uspeh zopet zalomi, dogovori se razdrejo in krog pogajanj se začne znova. Mirovne misije in diplomacije morajo biti zelo taktne do tistih, ki so odgovorni za zločine proti človeštvu, da bi še sploh kaj lahko napravile za žrtve.

V deželah vojnega opustošenja, pa tudi blagostanja, je bilo ubitih že na milijone nedolžnih ljudi, na žalost tudi otrok. Pri tem ne pozabimo nerojenih. Njihove umirajoče oči po ulicah, cestah, bolnišnicah, domovih in med ruševinami ne obtožujejo, ampak samo sprašujejo: Kaj smo vam storili? Česa smo krivi? Zakaj nas ubijate?

Imamo odgovor? Nimamo ga! Neuspešno ga iščemo vsak na svoj način. In nikakor ne pridemo skupaj. Pri nas že vsak klic za pravico do življenja od spočetja do naravne smrti ter sanj otrok o očetu in materi pomeni nestrpnost, neustavnost in še kaj.

Kri tisočih nedolžnih žrtev je že tekla po naši domovini. Kdo sedaj tako temeljito briše narodni spomin tistim, ki grozeče pozivajo k protestom in celo nasilju proti normalnim in zdravim človeškim vrednotam in izbiram? So to družine, vrtci, šole, univerze ali še kakšna civilna združenja?

V našem spominu do pobitih med vojno in po njej se je vse zatemnilo. Ideološki boj je te mrtve do skrajnosti zlorabil za svoje pritlehne namene in cilje. Pravičnost do njih je odtavala v neznano. Tisti, ki bi jo radi priklicali nazaj, ne vemo, kje bi jo sploh iskali, ker so jo oni, ki so jo z oblastjo in močjo nagnali, zapečatili v prepoved njenega obstoja. Kdo bi jo lahko še našel in priklical nazaj? Dokler se ne vrne, ne bo sprave in miru.

Tudi sedanja vlada je imela vso možnost, da ravna pravično. Ni se izšlo. Spominja na Savlovo kraljestvo, ki se je razsulo zaradi njegove objestnosti in ljubosumja do Božjega izvoljenca in maziljenca Davida. Savel ni zmogel potegniti zavor krivičnosti. Ko je slutil svoj konec, se je zatekel k vedeževalki, čeprav je to obrt sam prepovedal pod grožnjo smrtne kazni. Potreboval je nasvet preroka Samuela, zato je vedeževalka poklicala njegovega duha. Ta je Savlu napovedal, da bo že naslednji dan umrl, ker je zavrgel Boga in njegove ukaze. V boju s Filistejci je res podlegel smrtnim ranam, prav tako tudi vsi njegovi sinovi. Zapravil je Božjo naklonjenost, blagoslov, varstvo in pomoč. Sedanja vlada na to pomoč nikdar ni računala, saj nanjo nič ne da in je sploh ne potrebuje – vse zmore sama. Čeprav ne čuti dolžnosti do Boga, ima vendarle dolžnost do pravičnosti, tako kot vsaka druga vlada, ne glede, ali je desna ali leva. Vendar pa je tudi v primeru vernih to etično dolžnost popolnoma poteptala. Grobo je zlorabila svojo oblast za mržnjo in prezir in to celo uzakonila z našo družbeno nekoristnostjo. Kako pa bo z Božjo naklonjenostjo do nje? Nič drugače kot nekdaj do Savla, le upamo lahko in molimo, da ne bo zopet tekla kri.

Danes se ne moremo več izgovarjati, da je vsega kriv fašizem, nacizem, komunizem in še kakšen totalitarni stvor. Vsak je tukaj in sedaj odgovoren, da se vsakodnevno odloča med tem, kaj je dobro in kaj ni. To je vprašanje tudi osebne in kolektivne odgovornosti, da nujno zopet najdemo in osvobodimo pravičnost, kjer koli je že skrita in zaprta.

Tudi v primeru nekdanji pater Rupnik je pravičnost v nekakšnem gromozanskem gordijskem vozlu, po katerem sekamo iz vseh strani, da bi prišli do nje, pa ne gre in ne gre. Sedaj je pristopil papež Frančišek, ko je za Rupnika odredil sodni proces. Priti do središčnega jedra tega primera ter iz njega izluščiti resnico in pravičnost ne bo za nikogar lahko.

Pri vseh teh in drugih gromozanskih težavnostih se nam dozdeva, da naš mir in pravičnost za zmeraj ostajata na ozarah nedosegljivega. Nikdar namreč ni konec. Rane ostajajo in v najboljšem primeru se samo brazgotinijo. Ob vseh tragikah nas še vedno zavezuje etična dolžnost delati za mir in pravičnost in se neglede na razpoloženja in izide močno zoperstavljati vsakršni zlorabi. Od te dolžnosti ni nihče izvzet. Prej ali slej bo prišla ura, ko se bomo znašli na »svoji pravici« – vsi, brez izjeme. To je ura smrti in pravične sodbe, ki ne prireja njenega poteka, ne spreminja ničesar, kar je bilo, in določa o kvaliteti naše večnosti. Kristus je smrt napravil za njen prag. Krščeni zato verujemo in delamo v upanju, da bomo deležni njegovega usmiljenja ob napornem garanju za pravičnost, da bi končno v miru zaživeli v njegovi večni slavi – ne sami, ampak skupaj.

Čeprav zopet v naglici in hitenju v tem vsesplošno bivanjsko zlorabljenem času in prostoru, ne pozabimo nase – na svoj želeni in iskani mir. Vredni smo ga, še bolj pa sedaj potrebni.

Kraljica miru in Podoba pravice, prosi za nas pri Bogu in pomiri naša strta, ranjena in tudi zlorabljena in ponižana srca.

 

Murska Sobota, 5.11.2023        +Peter Štumpf SDB, škof

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu