»Tuliti z volkovi«

»Tuliti z volkovi«

Gospod Peter, ob vašem vprašanju mi prihajajo na misel besede sv. Vincencija Pavelskega iz pisma 29. julija 1644: »Nismo dovolj krepostni, da bi lahko prenašali breme izobilja in breme apostolske kreposti in se bojim, da to ne bomo nikoli in da bi prvo uničilo drugo.«

Razen v Franciji so v zahodni Evropi takoj po 2. svetovni vojni cerkve dobile zelo ugoden družbeni položaj, kar je ustrezalo celovitemu spoštovanju človekovih pravic in svoboščin v povojni demokratični obnovi (zahodne) Evrope. Cerkve so postale normalen del družbe in bile temu primerno »gor vzete«. Država jim je tudi prepuščala pomembne odgovornosti na socialnem, karitativnem in vzgojnem področju ter jih temu primerno nagrajevala. Odnosi so bili stabilno urejeni s konkordati ali ustavnimi zakoni, zato se položaj cerkva ni spreminjal – kakor se pri nas –, če se je zamenjala oblast. Razumljivo smo si tudi mi želeli podobno urejenost, stabilnost in predvsem pravno varnost, zgrajeno na celovitem spoštovanju pravice do verske svobode in ne na ideologiji.

2. vatikanski koncil je Katoliško cerkev spodbudil k večji odprtosti svetu. Žal pa so mnogi na Zahodu to razumeli kot spodbudo, da gredo v imenu odpiranja svetu in dialoga z njim do stapljanja cerkvenega in posvetnega, saj je le-to bilo cerkvam naklonjeno. Mnoge katoliške organizacije so izpustile oznako krščanski in postopoma opustile tudi svojo krščansko identiteto ter se priličile posvetnim. V dobri ali pa naivni veri so menile, da bodo tako bolj privlačne za ljudi. V to zbliževanje s posvetnostjo spada tudi sprejemanje spolne (ne)morale, splava in v zadnjem času spogledovanje z ideologijami spola in podobno. Odpiranje svetu, ki ga je spodbudil koncil, je šlo v skrajnost, ki je vodila v ogrožanje lastne identitete. Sol je zvodenela.

V enem prejšnjih odgovorov sem že pisal o treh strategijah, ki jih ima po sociologu P. Bergerju manjšina: 1. zapiranje v geto; 2. samouničujoča kapitulacija in asimilacija; 3. odprtost in dialog z ohranjanjem lastne identičnosti. Edino tretja možnost ima prihodnost. Je pa najtežja.

Toda če ne bomo ostali to, kar smo, nas svet ne potrebuje. Ljudje se zanimajo za Cerkev in njeno sporočilo samo tako dolgo, dokler najdejo v njej nekaj, česar ne najdejo drugod. Če pa Cerkev začne »tuliti z volkovi«, če išče všečnost, da jo hvalijo mediji in oblast, ter se prilagaja sodobnemu poganstvu, ne le, da se izneveri sebi, ampak kot »sprijena sol« in »mlačna voda« postane nezanimiva. Najbolj posvetnjene (sekularizirane) cerkve so tudi najbolj prazne. Ponuditi nimajo nič takega, česar ne bi iskalci dobili drugod in navadno boljše. Če se bogoslužje spreminja v skeč in šov, bom šel drugič rajši v cirkus, kjer bom našel bolj zabaven skeč in mikavnejši šov.

Cerkev je postavljena, da bo živa alternativa temu svetu, ne pa njegova bleda senca. Naša naloga je biti v svetu, torej v dialogu z njim, vendar ne od sveta. Omenjeni P. Berger, luteranec, je v tem smislu v 70. letih odobraval »zmerno konservativnost« Katoliške cerkve kot edino obetavno.