Nekoč me je nekdo z vprašanjem, kaj je prvi človeški greh, spravil v veliko zadrego. Molčal sem. »Napuh, vendar!« mi je odgovoril. Razmišljal sem, kaj sem takega storil, da mi to posredno očita. »Ne velja zate,« me je kmalu rešil stiske. Ko sem poslušal poročila o letošnjih naravnih nesrečah, ki tudi moje male posesti niso obšle, sem se vedno najprej vprašal, kaj smo ljudje sami zakrivili. Kot zgodovinar poznam primere hujših naravnih nesreč, pa tudi dejstvo, da se ponavljajo več ali manj vedno na istih področjih. Klasičen tak primer je dolina Savinje, kjer poznamo predhodnice letošnjih ujm že v antiki. Narava ima neverjetno moč, ki je ne smemo ignorirati, če podležemo napuhu in mislimo, da jo bomo prinesli okoli, se nam to maščuje. Izgovarjanje na stoletne vode in podobno izhaja bolj iz potreb znanosti kot človeškega življenja, saj je narava bistveno starejša.
Hudo je in bo še nekaj časa. Nekateri so izgubili vse, za kar so se trudili vse življenje. So res sami krivi? Ali ni dolžnost oblasti, da jim to vnaprej prepreči? Položaj cerkve v Poljanah nad Škofjo Loko neizbrisljivo dokazuje, da so nekatere z dodelitvijo zazidalnih parcel kaznovali. To dokazujejo ne nazadnje tudi naselja »odgovornih tovarišev« od Nove Gorice proti zahodu, ki se jim kaj takega ne more pripetiti. Njihovo dodeljevanje na nekdanjih gmajnah (!) je kraja starega vaškega skupnega premoženja. Saj vemo, da nekdanja oblast privatni gradnji ni bila naklonjena, zadnja desetletja pa je vse podrejeno polnjenju vseh mogočih proračunov. Zato odgovornih za nesreče ne bodo ne iskali, ne našli. Temeljno vprašanje je, ali se bomo iz letošnjih nesreč česa naučili. Ni rečeno, da bo vselej tako malo smrtnih primerov. Že po mesecu dni opozorilom strokovnjakov nasprotujejo. Zahtevajo »ekološko, sonaravno varovanje«. To smo ravnokar prestali. Ne vedo, kaj govorijo. Egoizem in napuh sta znova v ospredju. Podpirajo jih vsemogoči izkoriščevalci človeških stisk. Ali imajo taki pravico do ponovne solidarnosti? Glede varovanja življenja nedvomno, ostalo pa je bolj stvar dobre volje kot morale.
Dr. Stane Granda